Dragi kolegice in kolegi!
V novo leto 2026 ne
stopam z optimizmom, a vendarle z zavedanjem, da je naše življenje dragoceno tudi
takrat, ko ni vse idealno.
Moj občutek mi pravi, da smo se v letu 2025 utrudili od številnih
protestov, shodov, klicev k akciji, vzpodbujanju ljudi k angažmaju, k donacijam za
pravično stvar in podobno. Kot da nobena od oblik protesta ni zalegla, kot da
več ne vemo, kako naprej in kam naprej. Počutimo se kot psi na verigi, lajamo, kažemo
čekane, se zaganjamo v nepridiprave, a na koncu nas veriga ustavi.
Je krivo to, da smo povsem podlegli konzumerizmu, ki je, kot je nekje dejal prof.Jiang Xueqin, najbolj izpopolnjena oblika suženjstva? Ali pa to, da se obnašamo, kot je neoliberalnemu sistemu lastno, to je razdrobljeno in individualno, želeli pa bi enotno povezano akcijo? Smo torej že razpadli kot skupnost? Ali pa smo popolnoma regresirali v otroka, sprijaznjenega s tem, da so pač starši (vodilni politiki) odgovorni za našo življenje in prihodnost, mi sami pa na to nimamo nikakršnega vpliva več? Se zaradi še vedno sorazmerno velikega udobja, nikakor ne moremo odpovedati sistemu, ki je »To big to let die.« ali še bolje »To good to let die«? Ali pa je celo kriv zapis travmatične preteklosti nekaterih Evropskih narodov oziroma voditeljev v njihov DNK, ki jim narekuje današnje ravnanje? Morda pa smo preprosto večinoma stari in ne maramo otrok in z njimi povezanih stoškov, pa tudi sprememb ne?
Mislim, da vse to drži, a je za večino tega odgovoren sistem, ki ga živimo. Ta nas za svoj namen razvadil in zasvojil kot zlobna mati razvaja svojega že odraslega sina z ugodjem in uslugami, samo da ostane za večno doma.(v sistemu).
Moj vtis je tudi, da so ljudje, ki se ugašajo z drugačnimi mnenji, vse bolj v manjšini. Da vse bolj obstaja le ena resnica, tista ki se skuha v Bruslju in jo potem dobimo na krožnik še v Sloveniji. Tej potem slepo sledimo.
Prispevki v časopisih postajajo vse bolj navijaški in do nekaterih medijev sem dobila tak odpor, da se ne morem več prisiliti k prebiranju njihovih člankov. Tudi platforme kot je recimo YouTube, so preplavili lažni boti in AI ponaredki. Zelo se moram potruditi, da najdem tiste redke kredibilne objave in še tiste neprestano prekinjajo rafali propagandnih sporočil. Vse bolj lažnive informacije me spominjajo na vodnjak, okužen s kontaminirano vodo. Vem, da voda je v njih, a je ne smem več piti, ker se lahko zastrupim. Se bo tako sistem sam izničil? Ali se bo za ohranitev svobode mišljenja spet potrebno vrniti k zaprtim samostanom, se sprašujem?
Opažam, da se ukvarjamo s kritiko drugih voditeljev in držav, manj pa ravnanjem ter interpretiranjem dogodkov pri nas v EU in Sloveniji. A žal druge na moremo kontrolirati, lahko pa kontroliramo to, kako se na dogodke odzovemo in jih interpretiramo mi v EU. Brez kredibilnosti doma ne moremo odgovorno vplivati na razmere v svetu, posebej v Palestini, ki potrebuje našo odraslost.
Posledično vodilni politiki v EU postajajo vse bolj predrzni in nerazumni. Brez posledic sprejmejo ukrepe, ki nedolžnim državljanom zamrznejo bančni račun, prekličejo, kreditne in debetne kartice, onemogočijo sklepanje pogodb in dostop do osnovnih finančnih in komunikacijskih storitev.
In tako bi lahko naštevala še dolgo, a vem da je tako besedilo predolgo za tiste redke trenutke, ko vaša pozornost še ni ukradena. Zato naj zaključim in vam ob vstopu v novo leto 2026 zaželim mir za vas in vse na svetu, jasne misli, pogum za prihodnost, za osebno druženje in ljubezen
Kreativni razred
zanj
Alenka Sottler
Ni komentarjev:
Objavite komentar