Kako in kdaj lahko rečemo »mi«? Nekaj pripomb o socialnem protestu in političnem nesoglasju
Filozof in sociolog Didier Eribon na izhodišču začne z ikonično knjigo Simone de Beauvoir "Drugi spol" razmišlja o konstrukciji "mi", ki želi biti subjekt in ne več le objekt političnih diskurzov. Toda to je heterogen "mi" in njegovih notranjih razlik ni mogoče zanemariti. In seveda ta novi »mi« ne in ne more nadomestiti že obstoječih: gibanja delavskega razreda ali črnega gibanja itd. Soobstajati morajo s svojimi lastnimi definicijami in lastnimi časovnostmi.
Delavski razred je bil nekoč taki "mi", preden so intelektualci in politiki iz različnih političnih okolij začeli zanikati njegov obstoj in sam obstoj družbenih razredov, da bi vsilili idejo "individualne odgovornosti" kot orodja za razgradnjo velikih deli sistema socialnega varstva.
Porinjeni v obup in jezo so se številni delavci, ki so prej volili za levico in zelo pogosto za komuniste, obrnili na skrajne desne stranke. Kapitalista kot sovražnika delavskega razreda so zamenjali migranti in vsi, ki so veljali za tujega ali drugačnega.
Verjeti, da predstavljajo tudi delavski razred in »ljudstvo«, je bila ena od pomanjkljivosti gibanj, kot je Occupy Wall Street. Ne bi mogli predstavljati »99 %«, ker tako enotna skupina ne obstaja.
Didier Eribon ostro kritizira nedavno nasilje francoske policije nad uličnimi demonstracijami in vztraja pri neprekosljivi pluralnosti gibanj, kot so "gilets jaunes" v Franciji, ali pri ponavljajočih se množičnih stavkih in protestih proti rušenju javnega sektorja, pa tudi demonstracijam proti rasizmu itd. In meni, da je treba obuditi in premisliti »duh 68. maja« kot intelektualni in politični okvir za razumevanje in podporo večkratnih in heterogenih oblik odpora.
Delavski razred je bil nekoč taki "mi", preden so intelektualci in politiki iz različnih političnih okolij začeli zanikati njegov obstoj in sam obstoj družbenih razredov, da bi vsilili idejo "individualne odgovornosti" kot orodja za razgradnjo velikih deli sistema socialnega varstva.
Porinjeni v obup in jezo so se številni delavci, ki so prej volili za levico in zelo pogosto za komuniste, obrnili na skrajne desne stranke. Kapitalista kot sovražnika delavskega razreda so zamenjali migranti in vsi, ki so veljali za tujega ali drugačnega.
Verjeti, da predstavljajo tudi delavski razred in »ljudstvo«, je bila ena od pomanjkljivosti gibanj, kot je Occupy Wall Street. Ne bi mogli predstavljati »99 %«, ker tako enotna skupina ne obstaja.
Didier Eribon ostro kritizira nedavno nasilje francoske policije nad uličnimi demonstracijami in vztraja pri neprekosljivi pluralnosti gibanj, kot so "gilets jaunes" v Franciji, ali pri ponavljajočih se množičnih stavkih in protestih proti rušenju javnega sektorja, pa tudi demonstracijam proti rasizmu itd. In meni, da je treba obuditi in premisliti »duh 68. maja« kot intelektualni in politični okvir za razumevanje in podporo večkratnih in heterogenih oblik odpora.
Predavanje iz septembra 2021 poslušajte tu:
Ni komentarjev:
Objavite komentar