O DEZINTEGRACIJI JAVNEGA ŽIVLJENJA

Alenka Sottler

Dragi kolegi,

morda se vam včasih zdi, medtem ko konstantno drsimo v družbeni kaos in se vrstijo dogodki, ki so se nam do sedaj zdeli nepredstavljivi ter ko se godijo nezamisljive reči brez da bi kdorkoli odgovarjal za posledice, da so vabila naše skupine na druženja, na rojstni dan ali preprosto na kavico v SEM v petkih ob 17h nesmiselna dejavnost.

Posebej, ko naša realnost zahteva takojšen protest, oster in dejaven odziv celotne skupnosti, ki bi učinkovito preprečili nadaljevanje podobnega ravnanja! In točno takšen bi tudi moral biti. A ga ni, vsaj ne dovolj ali pa ni učinkovit do te mere, da bi lahko ustavil aroganco, kršitve, žalitve in primitivizem. In potem nas objame občutek nemoči ali jeze, ki je v resnici samo prvi korak od nemoči. Celo politiki, ki bi morali predstavljati drug način ravnanja in delovanja se pogosto pustijo zapeljati v način dialoga in repetirajo jalove aktivnosti, ki ne rodijo uspeha in s katerimi se ne more identificirati naraščajoč procent neopredeljenih državljanov. Svetel primer so le aktivnosti Inštituta 8. marec in upam nedavna akcija organizacije Danes je nov dan.

Eden največjih živečih Ameriških mislecev in duhovnik Cornel West v enem od zadnjih intervjujev o Ameriški družbi takole ugotavlja:

»Javno življenje je tako oslabljeno in razvrednoteno, da ko smo soočeni z urgentno grožnjo skupnosti, ki zahteva takojšen odziv, nismo sposobni učinkovito javno odgovoriti nanjo. Stopnje razpadanja civilne družbe in dezintegracije javnosti so vidne povsod, pa naj govorimo o javnem zdravstvu, javnem šolstvu, javnem prometu, javnem dialogu…. Vsa ta področja so v našem komodificiranem svetu in kulturi tako degradirana in razgrajena, da nam v primerih, ko gre za obstanek skupnosti, ko gre za življenje in smrt, ko grozi skupnosti pandemija ali revščina in tako naprej, ko je nujen takojšen odziv, postane jasno, da Amerika doživlja kolosalen neuspeh v smislu, da bi lahko imela visoko kvalitetno javno življenje in javni odgovor na javne probleme.« in nadaljuje

»Mi nismo spodobni mobilizirati in poenotiti javni odziv. No, zdaj Amerika zanika izgubo in razgraditev javnega življenja in govori o njegovi svobodi. No, svoboda ni razuzdanost. Svoboda ni delati karkoli je komu všeč v njegovi individualistični, hedonistični in ego centristični orientaciji. To sploh ni nobena svoboda. Toda tako kot je danes degenerirano naše razumevanje svobode, tako je danes razgrajeno naše javno življenje.» pravi Cornel West

In ker smo v enakem sistemu kot Amerika in zahodna Evropa, ki ga zvesto posnemamo, vidite, dragi moji, se v teh Cornelovih besedah zlahka prepoznamo tudi mi. Naša družba, ki je na zunaj še vzdrževala fasado nekega smiselnega reda, se po hitrem postopku razgrajuje in zadaj nam gre res za nohte. Mi smo namreč pozabili, ali pa sploh nismo izkusili, kakšno moč in energijo dobimo, če delujemo skupno. Brez skupnosti delujoče pa se ne bomo mogli postavili zase, kot bo to najbolj potrebno, ne bomo mogli ukrepati, proti arogantnežem, proti pandemiji in razgradnji kulture… Smo v kaosu. Lahko rečemo, da je za vse prepozno, da smo zašli in da več ne moremo nikamor naprej. Lahko pa vsaj poizkusimo in začnemo z obnovo skupnosti. Bojim se, da ni čarobne palica, ki bi nas v hipu povezala v skupnost. Da lahko izberemo samo počasno in vztrajno napredovanje z upanjem, da bomo na ta način zgrdili odpornost za učinkovito javno delovanje v tem kaotičnem času. Toda brez gradnje odnosov korak po korak, od spodaj navzgor, brez osebnega druženja, poslušanja, »prečkanja mehurčkov«, razumevanja do povezanosti in spoznanja, kako velike dobrobiti izhajajo iz tega, ne bo šlo. Mislim, da je to edina pot, ki nas lahko spet poveže, vzpostavi delujoče javno življenje in usposobi za učinkovito ukrepanje. Po mojem mnenju res edina!

Alenka

za Kreativni razred & Skupino skozi oči prekariata.