ALI SO USTVARJALCI DOVOLJ NAGRAJENI ZA SVOJE DELO?

 Prof. Dr. Jernej Barbič, profesor računalništva

University of Southern California, Los Angeles, Kalifornija, ZDA

 

Alenka Sottler

Sredi tekme, ki danes vlada v vrhunski znanosti, je dobro, da se sploh še kdo vpraša, zakaj pravzaprav ustvarjamo nove enačbe, modele in algoritme in pišemo raziskovalne članke. Ustvarjalnost je v naravoslovni znanosti postala sama sebi namen, debata na to temo pa je nekaj, kar je bolje skriti.. da ne bi kakšen predstojnik slučajno opazil, da ne vlagamo vsega časa in energije v iskanje novega raziskovalnega denarja in objavljanja v še eno dodatno revijo. Odgovor na moje začetno vprašanje je verjetno preprost.

Ustvarjamo zato, ker smo za to poklicani, ker ne znamo in ne želimo drugače. Enako kot alpinist mora preplezati goro, izumitelj mora končati svoj izum, triatlonec pa premagati samega sebe.
Zadnje čase pa si pogosto zastavljam sledeča, bolj »praktična«, vprašanja: V kolikšni meri je danes ustvarjalnost nagrajena, oziroma ali se ustvarjalnost »splača«? Ali je sploh pravilno, da ustvarjalnost obravnavamo kot nekaj, kar naj ustvarjalcu prinaša tudi materialne koristi?
Naša civilizacija je razvila inštrumente intelektualne lastnine kot so patenti, modeli in avtorske pravice, katerih osnovni namen je ravno to, da so ustvarjalci, poleg ugleda in raznih nagrad (brezplačnih ali za simbolično vrednost), nagrajeni tudi materialno. Ideja tega sistema je, da ustvarjalec nekaj razvije in za zmerno ceno zaščiti z ustrezno obliko intelektualne lastnine. V razumnem roku potem od kupcev oziroma uporabnikov prejme
ustrezno nagrado (licenčnino), ki naj bi bila višja od zgolj le simbolične vrednosti. Ampak, ali ta v osnovi sicer koristen pravni inštrument v praksi tudi dejansko sledim svojemu namenu? Pogled na nabor patentov vrhunskih svetovnih korporacij, ki tipično šteje nekaj deset tisoč patentov, namreč kaže, da se intelektualna lastnina danes uporablja prej vse kot za nagrajevanje ustvarjalcev, ampak predvsem za strateško bojevanje
multinacionalk. V stilu, jaz imam pet tisoč patentov za mojo »zaščito« in če boš ti (druga korporacija) kje stopil na moj teren, bom med temi pet tisoč patenti gotovo našel nekaj, s čimer te bom lahko tožil. Nihče pravzaprav nima časa, da bi se poglobil v teh pet tisoč patentov in ovrednotil, kaj pravzaprav sploh ščitijo. Druga korporacija preprosto raje ne tvega, ker je pet tisoč visoko število, delo pa preveliko in preobsežno. Če pa bi na drugi
strani stal izumitelj posameznik, ki ima morebiti zgolj en patent in ki ga ne ščiti armada odvetnikov, bi situacija bila drugačna.
V zadnjem času pa se je pojavil še nek drug zaskrbljujoč trend. V ZDA so se pojavila privatna podjetja, katerih osnovni in edini namen in dejavnost je kupovanje patentov. Ta podjetja so od velikih korporacij, bankrotiranih podjetij in določenih posameznikov uspela nakupiti več deset tisoč patentov z vseh področij znanosti. Njihova vsakodnevna dejavnost potem sestoji iz iskanja, kje je kakšno podjetje, ki (ponavadi nevedoč) krši katerega od teh patentov. Če tako podjetje najdejo, sledi najprej pismo z zahtevo za licenčnino, zatem tožba. Tak »patent trolling« je šel tako daleč, da se danes tehnološka podjetja v ZDA bojijo patentov. V mojem laboratoriju sem razvil sistem za hitro animacijo gibanja dreves in moja univerza je razmišljala, da bi ga skupaj z mano patentirala. Ko smo glede tega za mnenje kontaktirali vodilna podjetja v branži, so nam vsi po vrsti povedali, da če bomo imeli patent, da jih moj izum ne zanima več, saj da vso
tehnologijo izumljajo zgolj kar sami »interno« in da ne želijo biti »odvisni« od »zunanje« tehnologije. V privatnem pogovoru na kosilu se je razkrilo, da strahovi v veliki meri izvirajo razno iz »patent trolling-a«. In pa iz neke skrbi, da se bo moja univerza, ko bo enkrat licenca podeljena, začela obnašati neracionalno in bo podjetje morebiti celo izsiljevala.
Če jih to skrbi, ko je na drugi strani ne-profitna organizacija (moja univerza), kako šele potekajo pogajanja, ko je na drugi strani podjetje? Veliko inžinirjev v tehnoloških podjetjih je zaradi tega in drugih sorodnih pojavov negativno nastrojenih do vseh patentov in intuitivno zavrača intelektualno lastnino ter ceni »prosto« in »svobodno« tehnologijo. Prevečkrat se torej pozablja tisti osnovni, pozitiven namen intelektualne
lastnine (zaščita ustvarjalcev), od katerega smo se v praksi preveč oddaljili. Zaradi vsega tega sem mnenja, da je v svetovnem merilu potrebna reforma intelektualne lastnine, ki bo patentom vrnila osnovni namen, namreč zaščito sicer izredno sposobnega, a majhnega in nemočnega ustvarjalca, pred močjo velikega kapitala.
Ali so torej ustvarjalci dovolj nagrajeni za svoje delo? Ali se danes ustvarjalnost ceni, opazi in ustrezno vrednoti? Pred enim tednom sem se udeležil slavnostne večerje moje univerze v nekem hotelu na Beverly Hillsu, kjer je nek uspešen izumitelj in kolega z moje univerze zastavil sledeče vprašanje: Ali bomo kdaj živeli, oziroma morda že živimo, v
svetu, kjer bo vsaka mlada ženska sanjala, da nekoč ujame ustvarjalnega moškega? Moj kolega je to postavil kot izziv naši civilizaciji, kot enega od petdesetih najtežjih problemov za inžinirje tega sveta, skupaj s hladno fuzijo in potovanjem do najbližjih zvezd. Hudomušna kot ta pripomba je, kaže na to, da se morajo ustvarjalci stalno potrjevati in dokazovati svoje mesto in prispevek, v nasprotnem primeru so lahko hitro
pozabljeni, sadove njihovega dela pa požanjeno bolj »hitri« in »spretni« t.i. »praktiki«.
Ustvarjalnost je danes ustrezno vsekakor materialno nagrajena za tiste, ki se »znajdejo«, ki so poleg tega, da so kreativni, še dovolj vztrajni, da uspejo navigirati skozi labirint raznih nejasnih pravil in njihovih izjem, in socialnih situacij, ki na prvi pogled nimajo z ustvarjanjem nič, a nanj ključno vplivajo. Po drugi strani pa spet.. morebiti je taka sposobnost tudi neka druga vrsta »kreativnosti«, ki jo je težko ločiti od tiste osnovne,
znanstvene oziroma umetniške kreativnosti? Ali moramo torej biti kreativni v definiciji kreativnosti? Do določene mere že, vendar s tem ne smemo iti predaleč. Ne smemo dovoliti, da plitek oportunizem prevlada nad dejansko ustvarjalnostjo. Vprašamo pa se lahko, kdo bo ustvarjalce zaščitil, da do tega ne pride? Morebiti se bodo ščitili kar sami?
Vsi inžinirji v ZDA in marsikje po svetu morajo ob zaposlitvi podpisati pogodbo, v kateri piše, da je vsakršno intelektualno delo in vsak izum last podjetja. Tudi če ga zaposleni izumi ob poltreh zjutraj v soboto na svojem računalniku v dnevni sobi in tudi če izumnima nobene zveze z rednim delom v podjetju. Ti členi v pogodbi so »completely nonnegotiable«, vzemi ali pusti. Če se ne strinjaš, bo podjetje hitro našlo nekoga drugega, ki
bo tako pogodbo z veseljem podpisal, tebi pa lahko le zaželijo vso srečo, da si poiščeš delo kje drugje. Velika večina tehnoloških podjetij v ZDA je torej v celoti lastnik vsega, kar posameznik ustvari, na delovnem mestu in v prostem času. V zameno si lahko posameznik s svojo plačo ustvari družino in najame avto in stanovanje, zato v praksi to sploh ni slaba pogodba.
Ni pa v celoti zadovoljiva. V njej je nekaj motečega, česar morebiti niti ne znaš izraziti in kar sprejmeš kot danost tega sveta. Lahko se torej vprašamo, ali je etično, da si kapital danes neomejeno lasti ustvarjalnost svojih zaposlenih in iz tega potem črpa svoje dobičke. Karkoli si o tem že mislimo, dejstvo je, da je to danes sprejet »modus operandi« in da o kakšnih drugačnih materialnih delitvah sadov ustvarjalnosti nihče niti ne
razmišlja. Tistim sposobnim mladim znanstvenikom, ki jih to zelo moti, naj povem, da obstaja rešitev tega problema. Če postanejo profesorji ali ustanovijo svoje lastno podjetje, bodo vsaj delno, če ne že v celoti, lastniki svojih lastnih izumov. Moram pa k temu dodati, da v ZDA profesorji nismo lastniki naših izumov. Lastnica je univerza, ki pa ima do profesorjev blažji, bolj prijazen odnos kot podjetja.
Ustvarjalnost torej danes žal prevečkrat ni ustrezno nagrajena, vsaj ne po kriterijih, ki veljajo za »uradne« s strani večine populacije.. Ko na primer nekdo dobi nagrado Prešernovega sklada, ali mu hkrati avtomatsko podarimo še ključe za nov avto? Skupaj z avtomobilom seveda in brez reklam na karoseriji? Ali tako nagrado prejme ekvivalenten umetnik nagrajenec v ZDA? Ponavadi ne. Morebiti naivno vprašanje, ampak zakaj ne? Ali je to dejansko za ustvarjalce sploh problem, oziroma ali ustvarjalce to sploh skrbi in prizadene? Ali ustvarjalci živimo v nekem virtualnem svetu, kjer ni položnic? Morebiti smo že otopeli do te mere, da ničesar več niti ne pričakujemo. Oziroma tako miselnost celo zavestno zavračamo in iščemo nek ideal »čiste« ustvarjalnosti, ločen od »umazane« materialnosti.V ZDA občudujem tista podjetja, ki nagrajujejo dejansko kreativnost svojih zaposlenih. Se pravi podjetja, kjer uspešni inžinirji za svoje delo prejmejo znatne povišice in kjer se njihov glas, potrebe in skrbi znotraj podjetja slišijo daleč in se ga v podjetju tudi upošteva. Taka podjetja so, na primer, Google, Apple in Facebook. Ni pa tak tip podjetništva v ZDA povsod razširjen, kot v Sloveniji včasih zmotno mislimo. Večina (netehnoloških) podjetij deluje po principu, da je na vrhu menedžer oziroma uprava, ki vodi podjetje, sprejema vse ključne odločitve in ima za to tudi najvišjo plačo. Ustvarjalci nove tehnologije so od tega procesa ločeni in tudi manj nagrajeni, pogosto tudi z argumentom, da tako ali tako »uživajo« v svojem kreativnem delu in da je to že samo po sebi »nagrada«. Primerov takih znižanj plač ustvarjalcem z argumentom, da nekdo »uživa« v svojem delu je veliko. Na primer, v Hollywood-u morajo kamermani, maskerji, producenti ali igralci v manjših vlogah pogosto pristati na znatno nižje dohodke samo zato, da imajo »pravico«, da sploh delajo v tem poklicu v »obljubljenem« Hollywoodu. Programerji računalniških iger delajo dolge ure, tudi po 80 ur na teden, za čisto povprečno plačo, samo zato ker je njihovo delo »cool« in ker je to »normalno« v industriji računalniških iger. Ko prispejo nekje do 35 leta starosti, se potem marsikdo zamisli nad vsem tem in izbere drugo kariero, kar pa sploh ni enostavno. Njegovo mesto potem takoj zapolni nek navdušen mlad 22-letni diplomant, podjetje je zadovoljno, da je dobilo »svežo kri«, in cikel se ponovi. Digitalni umetniki v podjetjih za specialne efekte, ki so uprizorili tako čudovito lepe prizore kot je tiger v filmu »Life of Pi«, delajo dolge ure za mizerno plačo nekje v predmestju Los Angelesa. Na koncu je to podjetje, kljub (ne-monetarni) nagradi – oskarju za specialne efekte, potem za nameček še šlo v bankrot, večino ustvarjalcev pa so odpustili. Njegov naročnik, velika produkcijska hiša v Hollywoodu, ga je namreč finančno čisto izčrpala, delo preselila na druge konce sveta (večinoma v Indijo), hkrati pa sama požela visoke dobičke.
Ustvarjalcem se torej zaračuna za njihovo »uživanje« v ustvarjalnosti, kar je precejšen absurd. Ali je to etično, ko na vrhu piramide Bradd Pitt za en film zasluži več milijonov dolarjev? Ali je Bradd Pitt super-človek, 100x bolj sposoben kot tisti umetnikračunalničar, ki dolge ure pili barvo prog na tigru? Ali je danes razpon materialnega
nagrajevanja usklajen z dejansko ustvarjalnostjo vsakega posameznika? Seveda ne. Če bi ga uskladili, ali bi živeli v lepši, bolj humani družbi, kjer bi bili vsi ljudje srečnejši?

Kje so torej koraki k rešitvam teh dilem? Podjetja morajo spodbujati svoje ustvarjalce in jih ustrezno nagrajevati. Če jih ne bodo, prihaja nov čas, kjer bo globalna konkurenca sama od sebe prinesla posledice. Intelektualno lastnino je treba reformirati v smeri, da se da večjo moč posameznikom ustvarjalcem. Ustvarjalci pa moramo ostati budni, asertivni in vedno znova opozarjati na splošne družbene koristi svojega dela

 

Prof. Barbiču se zahvaljujemo za dovoljenje za objavo teksta, ki je bil predstavljen na Simpoziju o ustvarjalnosti na Slovenski matici v maju 2013, sicer pa si ga lahko prebereta na njegovi spletni strani:  http://www-bcf.usc.edu/~jbarbic/ , oziroma na povezavi na original:
http://www-bcf.usc.edu/~jbarbic/ustvarjanje-jernej-barbic.pdf

Andrej Rozman Roza

Ljubljana

 

SMO PREDVSEM ISKALCI DELA NA PODROČJU, KJER JE DELA VEDNO MANJ

Vsake toliko se mi zgodi, da pišem kakšno besedilo tik pred zdajci. V dogovoru z založnikom ali teatrom, če gre za gledališko besedilo, včasih že dosti pred tem določim datum, ko bo treba besedilo oddat. A ker imam zmeraj veliko dela, moram najprej dokončat vse, kar je na vrsti prej, in se zato redno zagrizem v projekt šele takrat, ko mi ne ostane drugega, kot da delam kot zmešan, prepojen s črnim čajem in od jutra do nezavesti. Zmeraj znova se muze najprej samo muzajo. Ko pa ugotovijo, da ni heca in da se bo treba krepko potrudit, če se vsi skupaj nočemo preveč blamirat, postanejo učinkovite. Kljub temu brez blamaž doslej ni šlo, saj sem predvsem takrat, ko sem pisal besedilo za svoje lastno gledališče, to besedilo včasih popravljal še na dan premiere in ga potem zvečer seveda še nisem znal. Zato sem si pomagal z raznimi včasih povsem očitnimi plonkceglci, pri katerih pa se mi je parkrat zgodilo, da zaradi utrujenosti nisem bil sposoben prebrat premajhnih črk. Enkrat pa tudi, da sem zaradi prehudega tempa vaj na premieri ostal brez glasu. Kritikov na take večere že dolgo več ne vabim, a ker so dogodki javno oznanjeni, včasih pridejo kar sami. Tako sem bil po premieri predstave Passion de Pressheren deležen svoje najljubše časopisne kritike, ko je Slavko Pezdir napisal, da je predstava „pokazala več duhovitosti in domišljenosti v konceptu kot pa v njegovi uresničitvi. Očitno bo za (po)polno izvajalsko sproščenost in suverenost avtor ter izvajalec nesporno zahtevnega in kompleksnega uprizoritvenega gradiva potreboval še nekaj ponovitev.“

Kadar pišem za druga gledališča, za založbe ali za Cicibana, sem hvaležen urednikom in režiserjem, ki mi v primeru, da besedilo ni takšno, kot bi ga želeli, to tudi povejo. Tako se mi je že zgodilo, da je knjiga izšla leto pozneje, kot bi morala, a sem še zdaj hvaležen uredniku, ki je zavrnil prvo, prehitro napisano verzijo. V večini primerov pa imam do svojega dela in njegovih konzumentov tako strahospoštovanje, da si za delo vzamem dovolj časa in oddam izdelek, s katerim so zadovoljni tudi naročniki. Ker čas, ki je potreben, da pridem do zadovoljivega rezultata, vzamem svojemu privatnemu življenju, me to spreminja v zmeraj hujšega deloholika. Čeprav to po svoji duši sploh nisem. Sem samo ambiciozen, poln strahu pred neuspehom in prežet z željo, da bi me imeli ljudje radi. Kar je seveda norost, saj me imajo zdaj ljudje radi zaradi mojega dela, medtem ko sem jim sam včasih prav zoprn. Predvsem pa se pa zaradi potrebe po samopotrjevanju profesionalno deformirano poln samega sebe in samohvale.

Obsedenost z delom, v katero zaradi lovljenja rokov zmeraj znova padem, je sicer zelo učinkovita, a tudi strašno stresna. Res je, da se bom do smrti lahko hvalil, da sem v dveh mesecih napisal in na oder postavil uro in pol dolgo predstavo za dva igralca, ki je doživela prek osemdeset ponovitev in bila na koncu uspešno posneta še za televizijo (Najemnina ali We Are The Nation On The Best Location), a je tak športen odnos do umetnosti zelo dvorezen. Poleg zdravja najbolj trpijo odnosi z bližnjimi. Zaradi stresnosti poklica, ki ga opravljam, imam kar precej slabe vesti do tistih, ki so bili zaradi mojega dela prikrajšani za mojo pozornost in ljubezen.

Vendar ne gre samo za mojo osebno patologijo. To, da delam več, kot bi bilo zdravo, ni le posledica moje pretirane potrebe po pozornosti, ampak tudi statusa poklica, ki ga opravljam, v svetu, v katerem živim. Čeprav sem srečen, da lahko živim od tega, kar rad počnem, so te vse pogostejše obsedenosti z delom samoprevara, s katero plačujem ceno za svojo svobodo. Čeprav prinesejo tudi veliko delovnega užitka, tak način življenja in ustvarjanja ni tisto, kar bi si želel, če bi imel možnost izbirat med željami. Veliko bližje mi je tisto pisanje, s katerim se nič ne mudi. Z največjim užitkom in nič manjšo obsedenostjo sem pisal tiste pesmi, ki sem jih napisal takrat, še imel počitnice, namesto da bi igral sudoku ali reševal križanke. Takrat sem kot blazen pisal zato, ker me je vase potegnila poezija, ne pa roki, katerim sem zavezan. Pisanje sem kombiniral z družabnostjo. Potem pa sem si nakopal zmeraj več dela in mu bil zmeraj manjkrat kos tako zgodaj, da bi mi ostalo še toliko časa, da bi lahko resno zabluzil.

Prepričan sem, da tak blazen pristop k delu ni samo posledica sodobnega tempa, ki je zmeraj bolj peklenski in ljudi deli na tiste, ki imajo dela preveč in one, ki ga nimajo, ampak tudi slovenske kulturne politike, ki je nas, samozaposlene v kulturi, postavila v vlogo lastnikov proizvodnih sredstev in delodajalcev. Čeprav smo predvsem iskalci dela na področju, kjer je dela zmeraj manj in je zmeraj slabše plačano. Ko kot delodajalci delo najdemo, ga moramo, ne glede na svoj status podjetnikov, sami tudi opravit, ob tem pa spopadat z zmeraj več birokratskimi opravili, ki nam kradejo vse več časa, živcev in volje do dela. Tako moramo, če hočemo živet kolikor toliko spodobno življenje, samostojni umetniki delat bistveno več kot umetniki, ki so zaposleni v javnem sektorju. Če hočemo preživet sebe in tiste svoje bližnje, ki še niso pri kruhu, moramo zmeraj večkrat pozabit na svoj prosti čas. Nasprotno od nas si umetniki, ki so zaposleni v javnem sektorju, lahko privoščijo za mene popolnoma nepredstavljivo neponižen odnos do umetnosti, ki ji služijo. Pred kratkim sem bil slučajno priča telefonskemu pogovoru mladega, v tujini izšolanega in doma samozaposlenega režiserja, z inspicientom gledališča, v katerem je režiral predstavo. Predstava je bila tik pred premiero, a zaradi delovne zakonodaje in moči sindikata potem, ko dva tedna ni bilo vaj zaradi bolniške, na kateri je bila ena od igralk, ni bilo mogoče imeti vaje niti v nedeljo, dva dni pred premiero. Ko mi je razlagal situacijo, zaradi katere mu je bilo vnaprej jasno, da premiera ne bo takšna, kot bi morala biti, je šlo mlademu režiserju na jok. Enostavno ni mogel razumet, v kaj je padel, ko se je vrnil v Slovenijo. Da je tukajšnja kulturna politika popolnoma zgrešena, saj obstaja vse več sposobnih in izobraženih umetnikov, ki zaradi vse večjega pomanjkanja dela živijo pod pragom revščine, opazijo tudi vsi gostujoči umetniki, ki se vključijo v našo kulturno produkcijo na podlagi raznih evropskih programov. Razkorak med tržno in subvencionirano umetnostjo je pri nas zaradi majhnega jezikovnega trga in velike odvisnosti umetnosti od državne pomoči, nenormalno velik. Enako velika pa je tudi slepa pega, ki nam kot narodu onemogoča dojeti, da smo zabredli tako globoko v razpad vrednost, samopodobe in samozavesti tudi zaradi pomanjkanja refleksije, ki jo mora dajati družbi umetnost.

Umetnost je pri nas razumljena kot neko nujno zlo in nepotreben strošek, za kar si je umetnost v veliki meri kriva sama, saj se je pustila ujeti na subvencijske limanice, ki so večini umetnikov vse do nastanka samostojne države omogočale razmeroma udobno življenje. Ko pa nacionalna umetnost nacionalni politiki ni bila več potrebna za dokaz, da slovenski narod obstaja, je politika ohranila predvsem tisti del umetnosti, ki je birokratsko urejen in sindikalno zaščiten. Zato imamo zdaj na eni strani umetnost v javnem sektorju, za katero gre zmeraj večji procent proračunskih sredstev, umetniki v javnih zavodih pa imajo razmeroma solidne plače, na drugi strani pa samozaposlene v kulturi, med katerimi jih je zmeraj več pod pragom revščine. Pri čemer za tako veliko socialno razliko med enimi in drugimi ni nobene logike. Ker naj bi vsi delali nacionalno kulturo jezikovne skupnosti, ki je premajhna, da bi njeni umetniki lahko živeli na trgu, sem prepričan, da bi morali imeti vsi, ki smo samozaposleni v kulturi, enake možnosti za delo kot tisti, ki so zaposleni v javnem sektorju. Zakaj bi morali biti tisti, ki nismo zaposleni v velikih umetniških zavodih, v zmeraj večjem strahu za svojo socialno varnost? Oboji naj bi delali v prid kulturne razvitosti in identitetne samopodobe naroda, ki se je odločil za svojo samostojno pot. A javni kulturni zavodi se po vladni direktivi odločajo za varčevanje in radikalno manjšajo število zunanjih sodelavcev, zaradi česar odpuščeni zunanji umetniki s statusom samozaposlenih v kulturi postajajo pri živem telesu izumirajoča vrsta. Čemur se moramo upret na vse možne načine. Vsi, ki smo zaposleni v kulturi zaradi komisijsko spoznane kvalitete strokovnih služb, smo javni sektor. Ne glede na to, da državne službe trdijo drugače, o tem ni dvoma. In ker živimo v času porasta evropskih nacionalizmov, bo to sčasoma tudi splošno znano in priznano. Le da bo takrat mogoče za velik in najvitalnejši del slovenske kulture mogoče že prepozno. Zato je treba že zdaj zahtevat, da se samozaposlenim v kulturi priskrbi delo ali pa lahko samozaposleni kot delodajalci samih sebe sami sebe odpustijo in se pošljejo na zavod za zaposlovanje. Ne pa da država, ki se brez slovenske kulture sploh ne bi mogla osamosvojit, nekoga, ki zaradi slovenske v Bruslju požegnane raznarodovalne politike, nima ničesar razen vse večjih dolgov, obravnava kot kapitalista.

 Še najbolj absurdno se mi zdi, da uradno veljam za samostojnega podjetnika, kadar na kateri od šol, kjer recitiram svoje pesmi, poslušam učiteljice, ki mi pripovedujejo, s kakšnim veseljem so otroci uprizorili katero od mojih besedil. Seveda sem zadovoljen, da je moje delo naletelo na zadovoljne bralce, a nekoliko šokantno se mi vseeno zdi, da je tako samoumevno, da lahko javni sektor krade nam, kulturniškim kapitalistom, avtorske pravice in da se nam zato, da uporablja naše pesmi za svoj učni program, ne oddolži s statusom, ki bi tudi nam omogočil sindikalni boj. Pri čemer je za moje pojme sporno že to, da za izposoje svojih knjig iz šolskih knjižnic ne dobim knjižničnega nadomestila. Verjetno se moramo vsi, ki nas uporabljajo v šolskih programih, organizirat in s pomočjo kakšnega dobrega odvetnika doseči svoje pravice še pravočasno. Se pravi še preden bo slovenščina na slovenskih šolah postala izbirni predmet.

Da smo avtorji literature, ki jo otroci berejo pri pouku maternega jezika, izenačeni z vsemi ostalimi obrtniki v naši državi, je seveda samo eden od simptomov nezainteresiranosti slovenske družbe za svojo nacionalno identiteto in torej tudi za svojo, na slovenskem jeziku utemeljeno državo. Mogoče sem sicer preveč kritičen do mladih, a drugi simptom se mi zdi ta, da je med mladimi literati zmeraj manj takih, ki bi pisali inovativno literaturo za otroke.

Čeprav sem hotel pisat samo o svojem ustvarjanju, je to tako povezano s politiko države, na katero sem s svojim jezikom privezan, da brez nje ni šlo. Zato bom o drugih, bolj literarno tehničnih zadevah, pisal kdaj drugič. Zdajle zanje namreč nimam več časa, saj me s svojimi roki že čaka nekaj drugih tekstov. Darki pa sem obljubil, da ji tole pošljem do jutri zjutraj.

 

 

* Pričujoče besedilo je bilo prvotno objavljeno v 86. številki revije Otrok in
   knjiga pod naslovom " Umetnost kot adrenalinski šport".
   V KR ga objavljamo z Andrejevim dovoljenjem.

* Na avtorjevo željo besedilo ni lektorirano.

 

 

Dve vrsti kulturnih delavcev

DVE VRSTI KULTURNIH DELAVCEV
ODGOVOR NA KOMENTAR LILIJANE STEPANČIČ V RUBRIKI BESEDA

POGLEDI, 8. MAJ 2013

Alenka Sottler

Lilijana Stepančič RAZSTAVNINA KOT SOCIALNI KOREKTIV

BESEDA, Pogledi, 8. maj 2013, Komentar

http://www.pogledi.si/mnenja/razstavnina-kot-socialni-korektiv#comments

Ali so javne institucije res »razredni sovražnik umetnikov«? Gre res za razredni boj? O tem se sprašuje ga. Lilijana Stepančič v komentarju »Razstavnina kot socialni korektiv«. Kot odziv na njeno pisanje sem napisala naslednji razmislek.

Galerijski delavci in umetniki dejansko sodimo v dva različna razreda. Te razlike delavci v kulturnih ustanovah morda večinoma ne opazijo, umetniki pa jo močno občutimo. Gre namreč za pomembno razliko v socialnem statusu. Pri tem tisti del kulturnih delavcev, ki so zaposleni v kulturnih institucijah, sodi v razred zaposlenih oziroma t. i. salariat ter uživa enakopravnost in enake socialne ugodnosti kot vsi zaposleni. Umetniki pa pripadamo razredu prekarnih delavcev z dna družbene lestvice. Naših pravic ne zagovarja nobena politična stranka, opcija ali struja in celo akademski intelektualci skorajda ne. Zato pri našem razredu vsakokratna oblast brez ovir reže stroške, avtorske honorarje, socialne in druge pravice.

Ga. Stepančičeva razloži, da umetnostne in kulturne institucije v glavnem dojemamo kot nekakšne domove, v katerih vidimo umetnost (ne pa umetnikov), torej kot institucije, ki generirajo kulturne kanone, selekcionirajo dobro iz množice slabega in estetizirajo družbo, da pa se manj zavedamo socialno-ekonomskih funkcij teh ustanov. Gre za to, da vsak output javne in zasebne galerije spremlja običajna ekonomija, ki je lahko bolj ali manj pravična kot v vsaki tovarni. Ta ekonomija je v umetnosti zavita v prefinjene celofane, na katerih ne manjkajo vzorci samovolje. 

»Nikoli ne vemo, zakaj nekateri umetniki dobijo debelejšo rezino kruha za opravljene storitve in storitve, medtem ko je drugim odrezana tako tanka, da bi se še Pepelka zjokala«.

Ga. Stepančičeva s pravljično metaforo potisne povsem realne vzroke za dobro ali slabo materialno eksistenco umetnikov na področje večne mistike življenja. Tej pripiše krivdo za bogato ali revno materialno eksistenco umetnika in s tem odveže vse udeležence na tem področju od prizadevanj za kakršenkoli trud, da bi se izboljšala gmotni položaj ustvarjalcev. A to seveda ni tako. Za vsakim pojavom v družbi tičijo povsem realni vzroki in okoliščine, ki na koncu privedejo v opisano stanje.

Galerije so del sistema, ki generira nepravične odnose, in danes so bolj kot kadarkoli prej v odnosu do ustvarjalca v monopolnem položaju »delodajalca«, umetniki pa v vlogi začasno najetega neplačanega prekarnega delavca, na katerega se lahko tako ali drugače pritiska. Razstava v galeriji je namreč še vedno skorajda edina pot sodobnega umetnika, da svoja dela ustrezno predstavi in morda nekoč prejme plačilo, in to ne samo pri nas, temveč tudi drugod po svetu.

Umetniki so se namreč skupaj z ostalimi prekarnimi delavci danes dokončno spremenili v prosilce, berače oziroma t. i. suplikante, kot jih imenuje prof. Guy Standing. Obsojeni so na prosjačenje za sredstva na podlagi dvomljivih odločitev, ki jih sprejemajo birokrati in vse tiste institucije, kamor spadajo tudi galerije. Tem je bila podeljena vprašljiva legitimiteta za razsojanje, kdo si zasluži dohodek ali kdo si ga ne, kar najbolje pojasni ga. Stepančičeva z besedami:

»Z razvojem dejavnosti v zadnjih desetletjih so galerije postale reference za dotacije, subvencije in štipendije. Razstave so torej medij, ki umetnikom posredno generira razne vrste prihodkov za njihovo delo. V galerijah, kjer se kupci imenujejo zbiratelji, so torej prepleteni zamotani mehanizmi, ki sadove obrodijo (ali pa tudi ne) največkrat pozneje in drugje.«

Galerije tako pri mladih kot pri umetnikih tržijo svoj obet, da bodo morda nekoč, nekje dobili za svoje delo pošteno plačilo, in zaradi tega obeta, ki jim ga omogoča galerija, naj bi svoje delo opravili za galerijo zastonj. Stepančičeva razloži:

»Galerije so že nekaj stoletij prostor za srečevanje umetnikov z občinstvom. Delujejo kot neobičajne, specializirane in sofisticirane 'trgovine' ali show rooms, v katerih umetniki pokažejo svoje stvaritve, da bi ogreli ljudi, ki bi naročili delo in ali pa ga takoj oziroma kasneje kupili.«

Nedavno je bila javnost ogorčena nad ravnanjem ministrstev, ki mlade po dokončanem študiju brez plačila zaposlujejo v svojih uradih, češ da jim bo to zastonjsko delo omogočilo morda nekoč pravo plačano službo, in jih tako izsiljujejo. Tako kot ministrstva se obnašajo tudi galerije* ( glej e- vabilo MGLC-ja, ki vabi mlade k prostovoljnemu delu). V podobnem položaju so danes tudi umetniki. Kot plačilo za njihovo delo galerija ponudi obet, da bo umetnik morda nekoč lahko užil sadove svojega ustvarjalnega dela. Pri tem pa se pozabi, da si pravzaprav tudi kustosi in kuratorji, zaposleni v javnih galerijah, lahko obetajo unovčevanje svojega galerijskega dela in pridobljenih kompetenc na svetovnem umetnostnem trgu in tako posredno dobrobit od postavljenih in kuriranih razstav. Kljub temu pa prejemajo mesečne dohodke in ostale benificije iz javnega proračuna za kulturo. Toliko lažje, ker jim takšne kontakte, povezave in poti omogočajo prav redni dohodki.

Galerije lahko umetnika promovirajo ali pa mu za vedno zaprejo pot do javnosti.
Lahko ga držijo v šahu zaradi referenc, ki jih potrebujejo na svoji poti do zaslužka.

Prodajajo lahko umetniška dela brez obdavčitve in tako pomenijo nelojalno konkurenco umetniku.

Delo samostojnih ustvarjalcev je nenehno pod drobnogledom najrazličnejših komisij in institucij, pa njihova strokovnost ni nikoli vprašljiva.

V takih okoliščinah umetniki privolijo v različne vrste izkoriščanja in poniževanja. Zastonjsko delo in delo za minimalno plačilo pod vsakim eksistenčnim minimumom sta običajen pojav, v zadnjem času pa tudi izposoja denarnih sredstev za pripravo razstave, prosjačenje za reference, točke, nagrade.

Ustvarjalci so pogosto naprošeni, da svoja dela donirajo.

Umetnik pogosto dobi namig, da so darila v obliki poklonjenih del zaželena. Tudi to je razlog za neverjetno obsežne zasebne zbirke posameznih galeristov, kustosov… Če umetniki to odklonijo, tvegajo, da si zaprejo zadnjo pot do zaslužka iz svojega dela, če te pogoje sprejmejo, so stopili na pot izsiljevanja in zniževanja lastnih standardov.

Včasih se pozicija moči izkoristi za neustrezno postavitev ali vsebinsko preinterpretacijo umetnine.

In medtem ko so vsi ostali zaposleni sodelavci pri razstavi prejemajo redne plače iz proračuna za kulturo, se po drugi strani zaradi zmanjšanih proračunov javnih galerij in muzejev za sodobno umetnost galerije odpovedujejo nakupom del za galerijske zbirke. Torej tistemu obljubljenemu posrednemu dobičku, ki naj bi umetniku povrnil vloženo delo in materialne stroške, denar pa porabijo za lastno režijo. Glavne postavke teh institucij, kamor gredo sredstva za kulturo iz državnega proračuna, so plačila za pravne službe in računovodstvo, ki se prepogosto uporabljajo ravno za obrambo te iste institucije nasproti ustvarjalcem. Ne vse, a vse preveč galerij danes te pozicije moči ne reflektira in se ne zaveda novih občutljivih socialnih razmerij v družbi. Problemi ustvarjalcev so pač njihovi problemi in se jih ne tičejo. Pozabili so na sočutje in empatijo. Tudi zato, ker ne poznajo realnosti ustvarjalcev, ker si ne morejo predstavljati, kako živijo, ker tega niso nikoli izkusili na svoji koži. Ne poznajo vsakodnevnih ponižanj, ki jih doživljajo umetniki, in ne zavedajo se zaskrbljenosti, negotovosti ustvarjalcev, ko ne vedo, kako in kdaj in če sploh bodo pridobili sredstva za preživetje. To zavedanje pa zahteva kulturo.

Če te kulture galerija nima, pa je vprašanje, kako bo opravljala vlogo ene od kulturnih institucij, ki »generirajo kulturne kanone, selekcionirajo dobro iz množice slabega in estetizirajo družbo«, kot pravi ga. Stepančičeva. Teh kanonov pa v zgodovini resnici na ljubo skorajda niso postavljale institucije, temveč tankočutni posamezniki in ustvarjalci, ki so največkrat za ceno lastne izključenosti, sankcioniranosti in obsodbe opozarjali na nepravilnosti in nepravičnosti v družbi. Brez teh posameznikov se v družbi ne bi razvil konsenz, da je vzdrževanje področja kulture skupna dobrina, za katero namenjamo državljani del svojega skupnega dohodka kulturi. Brez teh umetnikov in ustvarjalcev danes tudi kulturnih institucij ne bi bilo. Naše ulice in trgi se imenujejo po Prešernu, Murnu, Miklošiču, Cankarju, Groharju, Ivani Kobilci … in ne po tej ali oni galeriji ali ustanovi.

Umetniki danes proti tem razmeram dvigujemo glas po vsej Evropi, zato nam bolj ali manj izkoriščevalski zgledi v drugih evropskih državah, kot sta Italija ali Poljska, ki ju navaja Stepančičeva, ne pomenijo prav nič. Saj protestiramo za boljše razmere tudi zunaj naših meja za vse naše kolege in stvar kulture je, da nas pri tem podprejo prve ravno kulturne institucije.

Ga. Stepančičeva je ugotovila, da se za deklarativno vlogo galerij danes skriva v celofan zavita trgovina, tovarna, ki igra po povsem ekonomskih zakonitostih. Plačilo teh iz javnih sredstev in zastonjsko delo umetnika so danes v javnem prostoru tako zelo samoumevni, da zveni skoraj bogokletno, če samo za primer zasukamo situacijo in se vprašamo: Kaj bi bilo, če bi vsi, ki delajo v kulturnih ustanovah, z ministrstvom vred, dobili plačo šele takrat, če in ko bi po umetnikovi zaslugi res prišli do zaslužka oziroma bi skupaj z njimi tvegali, da ga nikoli ne bo?

Tako si nehote, po zaslugi slabega minulega dela naše kulturne politike in procesov globalizma, stojimo po eni strani z ramo ob rami po pripadnosti kulturi enaki, po socialni plati pa različni, zaposleni in samozaposleni kulturni delavci, ker smo se znašli v dveh različnih razredih. Ne vsi, kajti nekateri tankočutni galeristi se teh razmerij zavedajo in po svojih močeh uveljavljajo pravičnejše standarde.

Ker gre za očitno nepravičnost, pričakujemo od zaposlenih kolegov, kulturnih institucij, galerij in intelektualcev, da stopijo na našo stran in se uprejo nepravičnim razmerjem tudi tako, da podprejo zahtevo po razstavnini kot minimalnem socialnem korektivu , v naslednji fazi pa tudi našo zahtevo po takojšnji izenačitvi socialnih pravic vseh svobodnjakov in prekarnih delavcev z zaposlenimi. V teh razmerah je to dejanje kulture. Res je, gre za razredni boj, in ta je prav danes postal tudi za galerije in druge institucije dejanje kulture, namreč kulture srca.

                                                         Alenka Sottler

-------------------------------------------------------------------------------------------------

* e- vabilo MGLC-ja, ki vabi mlade k prostovoljnemu delu:

Mednarodni grafični likovni center
Grad Tivoli, Pod turnom 3, Ljubljana
www.mglc-lj.si

VABILO PROSTOVOLJCEM/PROSTOVOLJKAM ZA 30. GRAFIČNI BIENALE

Mednarodni grafični likovni center – MGLC vabi vse, ki vas zanima prostovoljno delo na področju sodobne umetnosti in kulture, likovnega in grafičnega ustvarjanja, kulturne dediščine in muzealstva in ki želite pobliže spoznati grafični bienale, da ste kot prostovoljec/prostovoljka z nami na jubilejnem 30. grafičnem bienalu. Letošnji bienale z naslovom Prekinitev bo med 14. septembrom in 24. novembrom na različnih ljubljanskih prizoriščih predstavil več kot 40 umetnikov z vsega sveta.

Področja dela:

-       Pomoč pri izvedbi in postavljanju razstav

-       Spremljanje umetnikov

-       Distribucija promocijskih materialov

-       Pakiranje tiskanih materialov

-       Vpisovanje dogodkov v elektronske napovednike

-       Pomoč pri organizaciji posameznih dogodkov

-       Varovanje razstav

-       Arhiviranje, zbiranje klipinga

-       Pomoč pri pedagoških, andragoških in spremljevalnih programih (koncipiranje, koordiniranje in izvajanje programov za vse starostne skupine (vrtce, otroke, mladostnike, družine, seniorje), komunikacija s šolami in koordinacija skupin; vodenje skupin po razstavah (tudi v tujem jeziku), pomoč pri delavnicah.

Za prostovoljce bomo poskrbeli po pravilniku o prostovoljskem delu (sklenili bomo pisni dogovor o prostovoljnem delu, prostovoljca bomo zavarovali za čas opravljanja dela, poskrbeli bomo za vračilo stroškov za malico in prevoz in spoštovali ostala določila iz omenjenega dokumenta).

Vse, ki vas zanima sodelovanje na grafičnem bienalu, se lahko prijavite do 1. avgusta na spodnji e-naslov

karla.zeleznik@mglc-lj.si ali po pošti Mednarodni grafični likovni center, Grad Tivoli, Pod turnom 3, Ljubljana.

Predstavite se nam in nam napišite kratko motivacijsko pismo in področje dela, ki vas zanima.

Spremljajte nas na: www.mglc-lj.si, FB: mglc ljubljana.