Dve vrsti kulturnih delavcev

DVE VRSTI KULTURNIH DELAVCEV
ODGOVOR NA KOMENTAR LILIJANE STEPANČIČ V RUBRIKI BESEDA

POGLEDI, 8. MAJ 2013

Alenka Sottler

Lilijana Stepančič RAZSTAVNINA KOT SOCIALNI KOREKTIV

BESEDA, Pogledi, 8. maj 2013, Komentar

http://www.pogledi.si/mnenja/razstavnina-kot-socialni-korektiv#comments

Ali so javne institucije res »razredni sovražnik umetnikov«? Gre res za razredni boj? O tem se sprašuje ga. Lilijana Stepančič v komentarju »Razstavnina kot socialni korektiv«. Kot odziv na njeno pisanje sem napisala naslednji razmislek.

Galerijski delavci in umetniki dejansko sodimo v dva različna razreda. Te razlike delavci v kulturnih ustanovah morda večinoma ne opazijo, umetniki pa jo močno občutimo. Gre namreč za pomembno razliko v socialnem statusu. Pri tem tisti del kulturnih delavcev, ki so zaposleni v kulturnih institucijah, sodi v razred zaposlenih oziroma t. i. salariat ter uživa enakopravnost in enake socialne ugodnosti kot vsi zaposleni. Umetniki pa pripadamo razredu prekarnih delavcev z dna družbene lestvice. Naših pravic ne zagovarja nobena politična stranka, opcija ali struja in celo akademski intelektualci skorajda ne. Zato pri našem razredu vsakokratna oblast brez ovir reže stroške, avtorske honorarje, socialne in druge pravice.

Ga. Stepančičeva razloži, da umetnostne in kulturne institucije v glavnem dojemamo kot nekakšne domove, v katerih vidimo umetnost (ne pa umetnikov), torej kot institucije, ki generirajo kulturne kanone, selekcionirajo dobro iz množice slabega in estetizirajo družbo, da pa se manj zavedamo socialno-ekonomskih funkcij teh ustanov. Gre za to, da vsak output javne in zasebne galerije spremlja običajna ekonomija, ki je lahko bolj ali manj pravična kot v vsaki tovarni. Ta ekonomija je v umetnosti zavita v prefinjene celofane, na katerih ne manjkajo vzorci samovolje. 

»Nikoli ne vemo, zakaj nekateri umetniki dobijo debelejšo rezino kruha za opravljene storitve in storitve, medtem ko je drugim odrezana tako tanka, da bi se še Pepelka zjokala«.

Ga. Stepančičeva s pravljično metaforo potisne povsem realne vzroke za dobro ali slabo materialno eksistenco umetnikov na področje večne mistike življenja. Tej pripiše krivdo za bogato ali revno materialno eksistenco umetnika in s tem odveže vse udeležence na tem področju od prizadevanj za kakršenkoli trud, da bi se izboljšala gmotni položaj ustvarjalcev. A to seveda ni tako. Za vsakim pojavom v družbi tičijo povsem realni vzroki in okoliščine, ki na koncu privedejo v opisano stanje.

Galerije so del sistema, ki generira nepravične odnose, in danes so bolj kot kadarkoli prej v odnosu do ustvarjalca v monopolnem položaju »delodajalca«, umetniki pa v vlogi začasno najetega neplačanega prekarnega delavca, na katerega se lahko tako ali drugače pritiska. Razstava v galeriji je namreč še vedno skorajda edina pot sodobnega umetnika, da svoja dela ustrezno predstavi in morda nekoč prejme plačilo, in to ne samo pri nas, temveč tudi drugod po svetu.

Umetniki so se namreč skupaj z ostalimi prekarnimi delavci danes dokončno spremenili v prosilce, berače oziroma t. i. suplikante, kot jih imenuje prof. Guy Standing. Obsojeni so na prosjačenje za sredstva na podlagi dvomljivih odločitev, ki jih sprejemajo birokrati in vse tiste institucije, kamor spadajo tudi galerije. Tem je bila podeljena vprašljiva legitimiteta za razsojanje, kdo si zasluži dohodek ali kdo si ga ne, kar najbolje pojasni ga. Stepančičeva z besedami:

»Z razvojem dejavnosti v zadnjih desetletjih so galerije postale reference za dotacije, subvencije in štipendije. Razstave so torej medij, ki umetnikom posredno generira razne vrste prihodkov za njihovo delo. V galerijah, kjer se kupci imenujejo zbiratelji, so torej prepleteni zamotani mehanizmi, ki sadove obrodijo (ali pa tudi ne) največkrat pozneje in drugje.«

Galerije tako pri mladih kot pri umetnikih tržijo svoj obet, da bodo morda nekoč, nekje dobili za svoje delo pošteno plačilo, in zaradi tega obeta, ki jim ga omogoča galerija, naj bi svoje delo opravili za galerijo zastonj. Stepančičeva razloži:

»Galerije so že nekaj stoletij prostor za srečevanje umetnikov z občinstvom. Delujejo kot neobičajne, specializirane in sofisticirane 'trgovine' ali show rooms, v katerih umetniki pokažejo svoje stvaritve, da bi ogreli ljudi, ki bi naročili delo in ali pa ga takoj oziroma kasneje kupili.«

Nedavno je bila javnost ogorčena nad ravnanjem ministrstev, ki mlade po dokončanem študiju brez plačila zaposlujejo v svojih uradih, češ da jim bo to zastonjsko delo omogočilo morda nekoč pravo plačano službo, in jih tako izsiljujejo. Tako kot ministrstva se obnašajo tudi galerije* ( glej e- vabilo MGLC-ja, ki vabi mlade k prostovoljnemu delu). V podobnem položaju so danes tudi umetniki. Kot plačilo za njihovo delo galerija ponudi obet, da bo umetnik morda nekoč lahko užil sadove svojega ustvarjalnega dela. Pri tem pa se pozabi, da si pravzaprav tudi kustosi in kuratorji, zaposleni v javnih galerijah, lahko obetajo unovčevanje svojega galerijskega dela in pridobljenih kompetenc na svetovnem umetnostnem trgu in tako posredno dobrobit od postavljenih in kuriranih razstav. Kljub temu pa prejemajo mesečne dohodke in ostale benificije iz javnega proračuna za kulturo. Toliko lažje, ker jim takšne kontakte, povezave in poti omogočajo prav redni dohodki.

Galerije lahko umetnika promovirajo ali pa mu za vedno zaprejo pot do javnosti.
Lahko ga držijo v šahu zaradi referenc, ki jih potrebujejo na svoji poti do zaslužka.

Prodajajo lahko umetniška dela brez obdavčitve in tako pomenijo nelojalno konkurenco umetniku.

Delo samostojnih ustvarjalcev je nenehno pod drobnogledom najrazličnejših komisij in institucij, pa njihova strokovnost ni nikoli vprašljiva.

V takih okoliščinah umetniki privolijo v različne vrste izkoriščanja in poniževanja. Zastonjsko delo in delo za minimalno plačilo pod vsakim eksistenčnim minimumom sta običajen pojav, v zadnjem času pa tudi izposoja denarnih sredstev za pripravo razstave, prosjačenje za reference, točke, nagrade.

Ustvarjalci so pogosto naprošeni, da svoja dela donirajo.

Umetnik pogosto dobi namig, da so darila v obliki poklonjenih del zaželena. Tudi to je razlog za neverjetno obsežne zasebne zbirke posameznih galeristov, kustosov… Če umetniki to odklonijo, tvegajo, da si zaprejo zadnjo pot do zaslužka iz svojega dela, če te pogoje sprejmejo, so stopili na pot izsiljevanja in zniževanja lastnih standardov.

Včasih se pozicija moči izkoristi za neustrezno postavitev ali vsebinsko preinterpretacijo umetnine.

In medtem ko so vsi ostali zaposleni sodelavci pri razstavi prejemajo redne plače iz proračuna za kulturo, se po drugi strani zaradi zmanjšanih proračunov javnih galerij in muzejev za sodobno umetnost galerije odpovedujejo nakupom del za galerijske zbirke. Torej tistemu obljubljenemu posrednemu dobičku, ki naj bi umetniku povrnil vloženo delo in materialne stroške, denar pa porabijo za lastno režijo. Glavne postavke teh institucij, kamor gredo sredstva za kulturo iz državnega proračuna, so plačila za pravne službe in računovodstvo, ki se prepogosto uporabljajo ravno za obrambo te iste institucije nasproti ustvarjalcem. Ne vse, a vse preveč galerij danes te pozicije moči ne reflektira in se ne zaveda novih občutljivih socialnih razmerij v družbi. Problemi ustvarjalcev so pač njihovi problemi in se jih ne tičejo. Pozabili so na sočutje in empatijo. Tudi zato, ker ne poznajo realnosti ustvarjalcev, ker si ne morejo predstavljati, kako živijo, ker tega niso nikoli izkusili na svoji koži. Ne poznajo vsakodnevnih ponižanj, ki jih doživljajo umetniki, in ne zavedajo se zaskrbljenosti, negotovosti ustvarjalcev, ko ne vedo, kako in kdaj in če sploh bodo pridobili sredstva za preživetje. To zavedanje pa zahteva kulturo.

Če te kulture galerija nima, pa je vprašanje, kako bo opravljala vlogo ene od kulturnih institucij, ki »generirajo kulturne kanone, selekcionirajo dobro iz množice slabega in estetizirajo družbo«, kot pravi ga. Stepančičeva. Teh kanonov pa v zgodovini resnici na ljubo skorajda niso postavljale institucije, temveč tankočutni posamezniki in ustvarjalci, ki so največkrat za ceno lastne izključenosti, sankcioniranosti in obsodbe opozarjali na nepravilnosti in nepravičnosti v družbi. Brez teh posameznikov se v družbi ne bi razvil konsenz, da je vzdrževanje področja kulture skupna dobrina, za katero namenjamo državljani del svojega skupnega dohodka kulturi. Brez teh umetnikov in ustvarjalcev danes tudi kulturnih institucij ne bi bilo. Naše ulice in trgi se imenujejo po Prešernu, Murnu, Miklošiču, Cankarju, Groharju, Ivani Kobilci … in ne po tej ali oni galeriji ali ustanovi.

Umetniki danes proti tem razmeram dvigujemo glas po vsej Evropi, zato nam bolj ali manj izkoriščevalski zgledi v drugih evropskih državah, kot sta Italija ali Poljska, ki ju navaja Stepančičeva, ne pomenijo prav nič. Saj protestiramo za boljše razmere tudi zunaj naših meja za vse naše kolege in stvar kulture je, da nas pri tem podprejo prve ravno kulturne institucije.

Ga. Stepančičeva je ugotovila, da se za deklarativno vlogo galerij danes skriva v celofan zavita trgovina, tovarna, ki igra po povsem ekonomskih zakonitostih. Plačilo teh iz javnih sredstev in zastonjsko delo umetnika so danes v javnem prostoru tako zelo samoumevni, da zveni skoraj bogokletno, če samo za primer zasukamo situacijo in se vprašamo: Kaj bi bilo, če bi vsi, ki delajo v kulturnih ustanovah, z ministrstvom vred, dobili plačo šele takrat, če in ko bi po umetnikovi zaslugi res prišli do zaslužka oziroma bi skupaj z njimi tvegali, da ga nikoli ne bo?

Tako si nehote, po zaslugi slabega minulega dela naše kulturne politike in procesov globalizma, stojimo po eni strani z ramo ob rami po pripadnosti kulturi enaki, po socialni plati pa različni, zaposleni in samozaposleni kulturni delavci, ker smo se znašli v dveh različnih razredih. Ne vsi, kajti nekateri tankočutni galeristi se teh razmerij zavedajo in po svojih močeh uveljavljajo pravičnejše standarde.

Ker gre za očitno nepravičnost, pričakujemo od zaposlenih kolegov, kulturnih institucij, galerij in intelektualcev, da stopijo na našo stran in se uprejo nepravičnim razmerjem tudi tako, da podprejo zahtevo po razstavnini kot minimalnem socialnem korektivu , v naslednji fazi pa tudi našo zahtevo po takojšnji izenačitvi socialnih pravic vseh svobodnjakov in prekarnih delavcev z zaposlenimi. V teh razmerah je to dejanje kulture. Res je, gre za razredni boj, in ta je prav danes postal tudi za galerije in druge institucije dejanje kulture, namreč kulture srca.

                                                         Alenka Sottler

-------------------------------------------------------------------------------------------------

* e- vabilo MGLC-ja, ki vabi mlade k prostovoljnemu delu:

Mednarodni grafični likovni center
Grad Tivoli, Pod turnom 3, Ljubljana
www.mglc-lj.si

VABILO PROSTOVOLJCEM/PROSTOVOLJKAM ZA 30. GRAFIČNI BIENALE

Mednarodni grafični likovni center – MGLC vabi vse, ki vas zanima prostovoljno delo na področju sodobne umetnosti in kulture, likovnega in grafičnega ustvarjanja, kulturne dediščine in muzealstva in ki želite pobliže spoznati grafični bienale, da ste kot prostovoljec/prostovoljka z nami na jubilejnem 30. grafičnem bienalu. Letošnji bienale z naslovom Prekinitev bo med 14. septembrom in 24. novembrom na različnih ljubljanskih prizoriščih predstavil več kot 40 umetnikov z vsega sveta.

Področja dela:

-       Pomoč pri izvedbi in postavljanju razstav

-       Spremljanje umetnikov

-       Distribucija promocijskih materialov

-       Pakiranje tiskanih materialov

-       Vpisovanje dogodkov v elektronske napovednike

-       Pomoč pri organizaciji posameznih dogodkov

-       Varovanje razstav

-       Arhiviranje, zbiranje klipinga

-       Pomoč pri pedagoških, andragoških in spremljevalnih programih (koncipiranje, koordiniranje in izvajanje programov za vse starostne skupine (vrtce, otroke, mladostnike, družine, seniorje), komunikacija s šolami in koordinacija skupin; vodenje skupin po razstavah (tudi v tujem jeziku), pomoč pri delavnicah.

Za prostovoljce bomo poskrbeli po pravilniku o prostovoljskem delu (sklenili bomo pisni dogovor o prostovoljnem delu, prostovoljca bomo zavarovali za čas opravljanja dela, poskrbeli bomo za vračilo stroškov za malico in prevoz in spoštovali ostala določila iz omenjenega dokumenta).

Vse, ki vas zanima sodelovanje na grafičnem bienalu, se lahko prijavite do 1. avgusta na spodnji e-naslov

karla.zeleznik@mglc-lj.si ali po pošti Mednarodni grafični likovni center, Grad Tivoli, Pod turnom 3, Ljubljana.

Predstavite se nam in nam napišite kratko motivacijsko pismo in področje dela, ki vas zanima.

Spremljajte nas na: www.mglc-lj.si, FB: mglc ljubljana.