SUZANA ŠVENT

SIMULTANI KONTRAST

Poležavanje na postelji in prebiranje članka o delu bi lahko tokrat poimenovala tudi simultani kontrast. Ta je v slikarstvu zelo pomemben, saj opredeljuje soodvisnost med barvama. Takisto je najbrž moj počitek vplival na dojemanje dela, ki se je izvajalo v sosednji sobi. Odnos akademske slikarke, ki počiva in bere Delov intervju z Anno Kirah, v drugi sobi pa doktor etnologije in kulturne antropologije piše svoj novi znanstveni članek, je tokratni povod za kratek razmislek o družboslovcih in gospodarstvu, temi, ki se skriva pod naslovom intervjuja »Recept za uspeh: analizirajte svoje nekupce!«*

Družboslovci, humanisti, umetniki so družbi v breme! To je prepričanje, ki se ga kar malo bojim in ga premnogokrat zaznavam v pogovoru z znanci, žal pa bi koga s takšnim pogledom našla tudi med svojimi prijatelji. Aplikativno znanje, ki se ga da bojda meriti s številkami, je tisto pravo merilo, ki zares šteje, me preprečujejo. Tukaj se strinjam z Anno, da se vse prevečkrat pozablja na dejstvo, kako je mogoče vse podatke, tako kvalitativne kot kvantitativne, zlohotno interpretirati in manipulirati že z vprašanji na vprašalniku – če postavimo »napačno« vprašanje, dobimo »napačen« odgovor.

Lahko bi naredili preprost preizkus in bi direktoricam in direktorjem slovenskih podjetij zastavili vprašanje, ali v svojem kolektivu zaposlujejo antropologinje in antropologe. Po statistični obdelavi podatkov bi verjetno prevladal odgovor, da jih praviloma ne, vsaj ne na način, da bi opravljali takšno delo, ki bi bilo povezano z njihovo formalno izobrazbo. Tako bi lahko sklepali, da jih za uspešno delovanje svojega podjetja ne potrebujejo.

Pa vendar Anna Kirah, tudi sama antropologinja in psihologinja, poudarja: »Mislim, da ima lahko korist od družboslovca vsak, ki dela z ljudmi. Antropologi lahko delajo v kadrovskem oddelku, marketingu, prodaji … ko sem delala v Microsoftu, so si me izposojali različni oddelki: od raziskovanja, razvoja do marketinga in prodaje. Vrednost raznovrstnega mišljenja in razmišljanja je pomembna za vsak del organizacije.«

S ponosom lahko zapišem, da zgoraj izpostavljeni citat povsem drži! Klemen ima v najinem mini družinskem podjetju skoraj nezamenljivo vlogo. Široko znanje mu omogoča, da se z najinimi rednimi poslovnimi partnerji ali s priložnostnimi kupci zaplete v sproščen, zabaven in zanimiv pogovor, ob tem pa jim zna tudi prisluhniti. Ko namreč beseda nanese na najine Unikatne čokoladne lizike, mu uspe izluščiti predloge in želje kupcev, ki jih nato implementirava v nadaljnjem razvoju izdelka. Tako sva na primer uresničila ideje o darilni embalaži, čokoladnih medaljah, naravnem barvilu iz zelenega čaja … Je kreativna misel večine objav na najini strani na Facebooku. Veliko se pogovarjava o nadaljnjih poslovnih korakih, pri čemer je vedno zelo zahteven sogovornik, ki terja tehten premislek pred vsakim novim podvigom. Zato tako težko razumem, zakaj se ljudje bojijo izobraženega kadra družboslovne/humanistične provenience?! Da so prekvalificirani in da jim manjka delovnih izkušenj, jih zavračajo. Ne vem pa, ali se tisti, ki o tem odločajo, počutijo ogrožene in zato raje poskrbijo, da do konca svojih dni ostajajo prvi na vasi, ali resnično ne prepoznajo njihove dodane vrednosti za svojo poslovno vizijo.

*http://svetkapitala.delo.si/ikonomija/recept-za-uspeh-analizirajte-svoje-nekupce-3516

*Akademska slikarka Suzana Švent, nekoč mladinska državna prvakinja v šahu, je diplomirala na ljubljanski akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Samostojno in skupinsko je razstavljala vse od Murske Sobote do Nove Gorice, sodelovala pa je tudi na več likovnih kolonijah tako doma kot v tujini. Živi in ustvarja v Ljubljani.

Alenka Sottler

KDO BO ZLATA PTIČKA

Medtem ko se ves FB sonči na fotografijah plaž, uživa v sončnih zahodih, lesketu kamenčkov ob morju in prepeva Barčica po morju plava, nekdo misli samo in le na denar. Kako ga izčrpati iz dopustniško razigranih in poletno uspavanih prebivalcev Slovenije. Naj bo dež ali huda vročina, v Mostah vztrajno vrtajo in kopljejo stroji. Poleg številnih supermarketov bomo tu dobili še en Fidel in še en Enteršpar. Po radiu smo izvedeli tudi, da potekajo priprave za dograditev Tupernove na Rudniku. Ti trgovinski organizmi bodo dopolnili zbirko neštetih supermarketov, ki v tem trenutku legalno osvajajo Slovenijo in okupirajo njena za trgovino strateška ozemlja.

Ja, legalno okupirajo! Nekoč sem imela priložnost videti in prelistati interni sveti gral ene od petih največjih svetovnih korporacij. Velika, debela in v trdne platnice vezana knjiga je bila okrašena s simboli kooperacije in predpisanimi barvami znamke. Pravila za upravljanje, vodenje in protokole v njej spominjajo na zapis vojaške doktrine. Poglavja opisujejo strategije in taktike ter dajejo napotke za upravljanje podjetja v kriznih situacijah, vsak korak pa je predviden in načrtovan. Že drobna pritožba v pismih bralcev je vzeta kot napad na korporativno družbo in obrambni mehanizem tega sodobnega »organizma« se sproži – kot pri mravljah, če kdo dregne v mravljišče.

Breskve so zrele, omamno sočne, sladke, na morju prijetno hladi mistral. »O, le naprej, o, le naprej, dokler je še vetra kej,« se razlega po obali.

Supermarket kljub vročini raste s silovitostjo tujerodne invazivne rastline. Zjutraj je na nedokončanem gradbišču že zapičena tabla z napisom Odprto od 8h do 21h. Primerjati osvajanja Slovenije z ekonomsko okupacijo se mi zdi ustrezno, saj gre za vojno med trgovinskimi centri za zavzemanje ozemlja. To omogočamo sami s tem, da trgovinskim centrom prodajamo zemljišča. Ozemlja je v vojni treba zavzeti z vojaško silo, mi pa se damo za enkratno plačilo okupirati kar sami in legalno omogočimo kupcu večno črpanje denarja iz žepov tukajšnjih prebivalcev.

 

NESKONČNO ČRPALIŠČE

Neskončno črpanje, to je sveti gral današnje ekonomije. Naj denar teče, vsako uro, minuto, danes, jutri čez mesec, skozi vse leto, desetletja in desetletja … hitro, hitreje. Vsaka zamujena minuta pri blagajni ovira učinkovito črpanje. Ko se orjaški pogon vzpostavi, se vrti sam od sebe. Le enkrat plačaj, postavi trgovino in ta neverjetni sesalec bo sesal denar iz naših krajev in žepov za večno.

Na morju je bonaca, mi plavamo, delamo jogo, postavljamo šotore v Medulinu in pojemo;

Barčica po morju plava,
jadra se razpenjajo.
http://www.mojvideo.com/video-barcica-po-morju-plava/675b6d7a322a1c06b4d7

Nekdo pa dela, se odreka in noče pojesti kolačka marshmallow.* Če ne verjamete, da mislijo na vas tudi v najhujši vročini, preberite razpis:

FIDLOV KREATIVNI IZZIV

Xebsi, zavod za digitalno odličnost v sodelovanju s Fidlom Slovenija organizira Fidlov Kreativni izziv za mlade od 18. do 30. leta. Iščejo najboljše rešitve izziva, kako družine z otroki prek aktivnosti na spletu pripeljati v fizično trgovino, da postanejo in ostanejo Fidlovi kupci. Prijave so mogoče do 31. avgusta na:

 http://websi.si/lidlov-kreativni-izziv

Mladi slovenski volički s svojo vpreženo kreativnostjo v Fidlov voz se bodo kar sami domislili, kako za druge voziti naše razvajene kupce na kup. Pa ne vseh, le družine z malimi otroki, ki najobilneje mečejo denar v vedno lačen gobec trgovinskih gigantov.

Poletje v Istri, potovanja po daljnih deželah … »O, le naprej, o, le naprej,
do brezkončnih krajev mej.«

Supermarketi medtem rastejo pod vsakim večjim blokom, pod stolpnicami in v naseljih. Da bi ljudje iz stolpnice kar padli v Enteršpar, kot bo to na primer na Litijski cesti.

Premišljujem. Ko zemljišča vsaj ne bi prodali in bi ga dali v dolgoročni namen, kakor menda delajo Hrvati. Bi čez čas prišel nazaj v roke tukajšnjih prebivalcev in še rento bi imeli.

Lahko pa bi si predstavljali, da so ti supermarketi nekaj takega kot zastrupljeni vodnjaki. Iz njih enostavno ne smeš piti vode. Kot da ne obstajajo. Potem bi bili prisiljeni razviti ali obuditi druge oblike prehranjevanja.

Ali pa bi se npr. odločili in sporočili vsem supermarketom, da smo zmagovalca že izbrali in osvajanje ozemelj nima smisla.

 Morda pa bi preprosto začeli hoditi le v edinega izbranega in vsi drugi bodo morali priznati poraz.

MI SMO SVOJ KOLAČEK MARSHMALLOW ŽE POJEDLI

V Sloveniji se zavedamo, da v tem svetu ni nič zastonj. Zabava nas naivnost beguncev, ki mislijo, da se jima bosta na Zahodu cedila med in mleko, le doseči ga morajo. In kako brez pameti so bili šele Indijanci, ki so za ničvredna zrcalca menjali zlato in umetnine neverjetne vrednosti ter z vero v dobronamernost prišlekov zapravili vso svojo veličastno posest v Ameriki.

Na Zahodu je vsem jasno, da zmaga tisti, ki se odreče in ne poje takoj sladice, imenovane marshmallow, ampak zna lepo počakati in potem je nagrajen z dvema kolačkoma marshmallow. Tako so jih podučili znanstveniki s slavnim eksperimentom marshmallow.*

Ampak mi smo svoj kolaček marshmallow takoj pojedli in smo zdaj na počitnicah.

Na koncu bitke megamarketov na prostoru Slovenije bo nekdo pobral vse »Winner takes  all«, pravijo korporativni strategi.

Uganete, kdo bo zlata ptička?

Zapuščeni nakupovalni centri v Ameriki

*https://en.wikipedia.org/wiki/Stanford_marshmallow_experiment

KULT SLOVENSKE MATERE USMILJENKE

ALENKA SOTTLER

Alenka Sottler: V templju Venerinega telesa

V Sloveniji najlepše uspeva kult slovenske matere usmiljenke. To pomeni, da večina v ženskah ne vidi enakopravnih zrelih posameznic, ki imajo pravico do enake obravnave in zdrave ljubezni do sebe, ampak od njih patološko pričakuje, da so dobre in čuteče usmiljenke, odpovedujoče se in samožrtvujoče posameznice, ki se kar naprej odpovedujejo v skupno dobro tudi takrat, ko ne gre več za otroke, ampak so v dialogu z »odraslim« občestvom.

Dokazi:

Danes v časopisu spet preberem obtožujoče pisanje o dr. Čebašek Travnikovi, ker si je drznila zahtevati plačo, primerljivo s pretežno večino moških, ki prejemajo tako visoke plače že ves čas, a se to večini zdi sprejemljivo in normalno. Po njej udrihajo moški in ženske brez vsakega prizanašanja. Razprave in odmevi o tem, kako je mogoče, da je zahtevala »previsoko« plačo, kar nočejo in nočejo izginiti iz medijev, medtem ko enako ali bolje  plačani moški posamezniki nikogar ne zanimajo. Nihče niti ne pomisli, da si doktor Čebaškova glede na kvalitete, ki jih ima, takšno plačo povsem zasluži ali pa bo celo premalo plačana za tako zahtevno delo. Bolj kot vsebina, je v ospredju vprašanje spola; kako si ženska drzne zahtevati tako veliko?

Tisti hip, ko je Tina Maze za svoje delo zahtevala ustrezno plačilo, je bilo ljubezenske ga razmerja med njo in publiko konec. Kot da so vsi njeni uspehi naenkrat ničvredni. Tina je čez noč padla v nemilost, saj, namesto da bi skrbela in se žrtvovala za skupno dobro vseh, egoistično zahteva nagrado le zase in se obnaša kot »hudobna mačeha«. Le kaj ji je bilo tega treba? Zdi se, da je prijazna in optimistična Ilka pravi obliž za po simbiozi hrepeneče množice in novinarjih kar tekmujejo v tem, da kot kvaliteto izpostavljajo in z javnim odobravanjem nagrajujejo Ilkine najbolj »materinske« lastnosti, kot so skromnost, delavnost, prijaznost, nezahtevnost … ipd., medtem ko prezrejo one druge, odrasle, iz sebičnosti (beri: ljubezni do samega sebe) izvirajoče lastnosti.

 Če pogledamo kakšno leto v preteklost, se lahko spomnimo, s kakšno silovitostjo so se lotili Alenke Bratušek, ker si je drznila  poseči po visokem položaju. Napadi nanjo so, to lahko z gotovostjo trdim, presegli vsako mejo dobrega okusa. Vsi mediji in oba spola so kar tekmovali, kdo se je bolj zgražal nad njenim ravnanjem. Pa ne samo nanjo, spomnite se kako je popolnoma izginila iz javnosti Katarina Kresal in še mnoge druge. Res, zdelo se je, da  Alenka nima ravno veliko kvalifikacij za službo v Evropskem parlamentu, a kaj se zgodi, ko pod drobnogled postavimo moške politike, vas vprašam? Koliko politikov,  poslancev ali direktorjev se vam zdi dovolj kvalificiranih za tovrstne vodilne vloge. Gorje ženskam, ki posežejo po vodilnih položajih. Tja jim navadno dovolimo priti le v času krize, ko denarja zmanjka in je treba narediti red in delati napol zastonj! Povečano število žensk v našem parlamentu vsaj delno lahko pripišemo dejstvu, da so se moški že začeli umikati iz zahtevnih, ne dovolj nagrajevanih mest v politiki. Brez denarja ni muzike, tako moški. Tu se zdi zdrava moška sebičnost povsem legitimna.

Pred leti se je Slovenija javno pohvalila z tem, da je ena redkih držav, ki je uvedla načelo pozitivne diskriminacije v svoje zakone na področju kmetijstva. Kaj to pomeni? Kljub temu, da so pri nas ženske v večini, se pri kmetijskih gospodarstvih to dejstvo v praksi pri nas ne odraža. Vse relevantne študije so pokazale, da so ženske boljše voditeljice kmetij, so bolj skrbne, delovne, podjetne in malokdaj pripeljejo kmetijo na »kant«. A pri nas je za gospodarja kmetije po pravilu izbran moški posameznik. Običaj je, da kmetijo dobi moški in le, ko ni druge izbire, je na to mesto imenovana ženska posameznica.

Zavedajoč se tega dejstva, se je država odločila za politiko tako imenovanega in v svetu priznanega načela pozitivne diskriminacije. To je naredila tako, da je vlogam za dodelitev sredstev za investicije za kmetijska gospodarstva, dodala dve dodatni točki, če je bila prosilka zanje ženska gospodarica kmetije. V praksi je to pomenilo stimulacijo ostarelim kmetom, da vodenje kmetijskih gospodarstev zaupajo tudi ženskam. Ta pozitivna stimulacija je bila uzakonjena in je veljala  vse do leta 2014. Toda med novimi ukrepi, sprejetimi za programsko obdobje 2015 do 2020, je ni več. Pritisk kmečkih stanovskih organizacij in drugih »pretežno moških« lobijev je bil tako močan, da se tega načela ni dalo s konsenzom uveljaviti v praksi. Eden glavnih nasprotnikov uveljavitve tega načela in zaslužen, da so ga odstranili, je bil za to dejstvo pošteno nagrajen. Danes  je poslanec v Bruslju, pa sami uganite, kateri.

Naj sklenem. Vsaka družba projicira v  ženske tiste lastnosti, ki jih po svojem prepričanju najbolj potrebuje. Kaj nam zgoraj navedeni primeri sporočajo ženskam?  Da naša družba ne potrebuje samostojnih, samouresničujočih se posameznic, temveč na ženske naslavlja otroške potrebe te le navidezno odrasle družbe. Da od njih zahteva in nagrajuje samo materinske lastnosti, kot so usmiljenje, odrekanje, odtrgovanje od ust, odpoved v skupno dobro in samožrtvovanje. To so vse tiste lastnosti, ki jih ženska ima in razvije kot mati, ki skrbi za svoje potomce, le da te lastnosti od nje pričakuje »odrasla« družba.  Tiste ženske pa, ki od družbe zahtevajo zrel in odrasel dialog, plačajo visoko ceno, obsojanje in javni linč.

Še vedno ali pa čedalje bolj!?

---

JOYCE IN TOM BARNABY

ALENKA SOTTLER

Ali kdaj gledate  detektiva in višjega inšpektorja Toma Barnabya in njegove UMORE NA PODEŽELJU?

Ker Angleži že dolgo prakticirajo kapitalizem, si lahko skozi to nadaljevanko v praksi natančno ogledamo sistem, ki smo ga uvozili v Slovenijo. Inšpektor Barnaby je poročen mož, oče in odgovoren član družbe. Hodi v službo, ki mu vzame večino časa, in neredko mu v glavi ostaja službeni problem še dolgo po vrnitvi domov. Ko najde rešitev, ga družinske obveznosti ne ustavijo, da ne bi v času, namenjenem družini, odhitel v službo in preprečil umor. Če je Tom popolnoma posvečen svojemu službenemu delu, kdo potem skrbi za dom in vsaj občasno za odraslo hči Cully? To je inšpektorjeva žena Joyce.

In kaj cele dneve počne Joyce? Joyce ni v službi. Večino čas kuha in si ogleduje kataloge turističnih agencij. Planira dopust, spodbuja Cully pri igralski karieri, hodi k slikarskemu krožku in k pevskih vajam, se ukvarja z dobrodelnimi dejavnostmi, občasno prispeva k uspehu lokalnih prirediteve in predvsem skrbi za dom, kuhanje in sveže inšpektorjeve srajce.

To, vidite je bil sistem, ki smo ga uvozili, a z neko pomembno razliko. S prihodom kapitalizma  slovenske ženske niso ostale doma, da bi skrbele izključno za dom in moževe srajce, zbirale kataloge in planirale počitnice, vzgajale otroke in z njimi pisale šolske naloge, ampak so svojo socialistično službo prenesle v kapitalizem. Le da sedaj to ni bila več socialistična služba od 6 do 14h, ki je dopuščala nekaj  družinskega življenja.

Danes se službeni čas izračunava po znanstveno določenih parametrih, tako da ugrabi človekov najbolj produktiven čas in ga dobesedno izžame. Ko pride danes človek enkrat po 17. uri v temi domov, je le še izpraznjena jajčna lupina. Vsebino je že posrkal sistem. Ko torej naša zaposlena žena, ki je sistemu že dala vso svojo energijo, pride domov, se sreča z nalogami tiste vrste, ki jih v Umorih na podeželju sicer opravlja Joyce. Le da se sedaj od nje zahteva dvojno; služba in popolna skrb za Tome Barnabye, za otroke in dom hkrati!

Pred časom so na televiziji z uspehom vrteli dokumentarec o ženskah pravicah od preteklosti vse do danes, ki pa se je ustavil pred bližnjo sedanjostjo, žal. Ker bi moral povedati, da današnje žene in matere in z njimi vred pa naši otroci, plačujejo veliko previsoko ceno sistemu, kot ga imamo.

Kdaj bo kdo od naših Tomov Barnabyev v parlamentu spregovoril tudi o tej temi in od blizu pogledal na prevelika bremena, ki jih našim ženskam nalagajo in nalagajo in nalagajo in nalagajo?  

* https://en.wikipedia.org/wiki/List_of_Midsomer_Murders_characters

---