PRIPOVEDOVANJE
RESNICE S POMOČJO LJUDSKIH PRIPOVEDK IN PRAVLJIC: MOČ NEMOČNIH
JACK ZIPES
Že sama beseda pripovedka je zaradi prepogoste rabe v političnem
svetu zaznamovana kot sprenevedava alternativa strategiji ali načrtu.
Toda to nas ne bi smelo odvrniti od preučevanja njenega temeljnega pomena in
povezanosti z obdobjem postresnice. Pripovedka, opredeljena kot govorjena ali
pisna pripoved povezanih elementov, je bistvenega pomena za to knjigo.
Današnji pripovedovalec resnice mora govoriti tako glavi kot srcu. S tem
nočem reči, da bi morala biti novinarska poročila napisana v jeziku leposlovja
ali da morajo finančni analitiki odslej govoriti v jambskih pentametrih. Ne
pozivam k razčustvovanemu čenčanju, čustvenih izlivih novodobnega poročanja.
Resnica mora vedno imeti grobe robove. Povedati hočem, da bo verodostojnost
izginila, če ne bo odmevna.
Matthew D’Ancona: Postresnica,
Nova vojna proti resnici in kako naj se ji upremo (2017)1
Kmalu po tem, ko je goli cesar spoznal, da ni oblečen in
da je nedolžni otrok govoril resnico ter razkrinkal njegovo neumnost, je
fantiču zaukazal, da mora priti v njegovo palačo. Vsi so bili prepričani, da bo
cesar fanta nagradil, ker je bil tako pošten in pogumen. Namesto tega pa je
rejeni, maščevalni kralj stražarjem ukazal, naj fanta odpeljejo v kraljevo
kuhinjo, kjer naj ga kuhar razseka in njegove kosti in meso vmesi v velikansko
pogačo. Ko je kuhar spekel pogačo, so poslali sedem orjaških golih rokoborcev, da
so pogačo odnesli na veliko mizo sredi dvorišča palače. Tudi kralj je bil
popolnoma gol: stal je na podnožju pred vsemi dvorjani in tisočerimi krajevnimi
prebivalci in kmeti, ki so se morali udeležiti dogodka.
»Slecite se!« je zakričal cesar. »Čas je, da začutite
resnico in postanete resnicoljubni!«
Vsi na dvorišču so se v strahu slekli, kajti obkrožali so
jih grozeči vojaki, prav tako goli, vendar oboroženi z brzostrelkami.
»Zdaj morate okusiti resnico,« je zahteval cesar in
pokazal na pogačo. »Prvi bom ugriznil in vsi mi boste sledili!«
Ljudje so drug za drugim, uro za uro grizli pogačo.
»Ni slabo,« so si mislili ljudje. Pričakovali so, da bo
zanič, v resnici pa niso imeli nič proti tako postreženi pogači.
»Jedli ste resnico,« je izjavil cesar, »in odslej v mojem
cesarstvu ne bo več laži.«
Toda v trenutku, ko je to izgovoril, so temni oblaki
zakrili sonce in zaslišal se je vzdih. Skoraj nemogoče je bilo videti, kdo
stoji poleg tebe. Kraljevi dogodek so skazili grmenje in švigajoče strele. Ko
se je spet prikazalo sonce, so njegovi žarki razkrili drgetajočo hijeno na
podnožju in fanta z ognjeno rdečimi lasmi.
Težko je bilo videti, kdo je fant, vendar je hijeni brž
nataknil ovratnico in jarem ter jo odpeljal v motno zeleni gozd, od koder se je
širila močna svetloba.
Osupli ljudje so začeli vpiti: “Kam greš? Kdo si?” Fant
sprva ni odgovoril. Nato je na vsem lepem izdavil: »Hijeno peljem tja, kjer se
bo soočila z resnico. Poiskal bom vir svetlobe. Nihče na svetu ji nikoli ne
more uiti, če ima še tolikšno moč.”
Nato se je fant zasukal, povlekel hijeno za seboj in se
odpravil proti svetlobi.
Marsikdo morda
meni, da živimo brez močnega vira svetlobe. Živimo, kot pravi italijanski
filozof Giorgio Agamben, brez ognja, ki prižiga resnico.2 Videti je tudi, kot da živimo v
izjemnem času sporov ali da so časi sporov nekaj izjemnega, jaz pa menim, da
zgodovina izvora človeške vrste dokazuje, da so bili laži, vojne in spori vedno
in vseskozi navzoči, v vseh družbah in po vsem svetu. Nikdar nismo poznali časa
brez laži, propagande in sporov. Vzroki so bili raznoliki in so vključevali
ozemeljske, verske in trgovske spore, pa tudi brezobzirno gonjo elitnih skupin
za dosego moči, ki pripelje do nadvlade in posledično do uničenja človeških
množic. Ravno tako kot velike bitke so pomembni
vsakdanji spori v življenju navadnih ljudi, spori, ki izvirajo iz
izkoriščanja otrok in žensk, suženjstva, rasne diskriminacije, komercializacije
uveljavljenih religij, privatizacije izobraževanja in razrednih bojev v družbi.
Niti ena nacionalna država v sodobni zgodovini ni prispevala niti drobca
družbene pravičnosti brez nenehnih osebnih in javnih navzkrižij. Videti je, kot
bi dandanes vzpon neofašističnega lažnivca Donalda Trumpa in njegovih množičnih
kohort povzročil neverjetne spore, jaz pa menim, da nam ne bo koristilo, če
bomo v sedanjem obdobju videli nekaj izjemnega ali celo nenavadnega. Vzpon
trumpizma ni nič nenavadnega, temveč je posledica vsakdanjega sistematičnega
razgrajevanja ameriške demokracije, ki ga tako imenovana opozicijska
demokratska stranka ne more ustaviti, saj je ta soodgovorna, ker je dovolila
širjenje takega razgrajevanja. Znani
ameriški zgodovinar Eric Foner trdi, da je trumpizem logično nadaljevanje veje
ameriške kulture, ki ima svojo pripovedno linijo in laži sprevrača v resnico.3
Ali to pomeni,
da bi morali, če bi se hoteli spopasti s sedanjimi spori, lažmi in tiranijo,
opustiti zgodbe? Nikakor ne. Pomeni pa, da se moramo najprej lotiti
ustvarjalnega razmišljanja, z roba, če smem tako reči, ne o preoblikovanju
razkrajajočega se in pokvarjenega političnega sistema, temveč o možnostih za
pristen upor, ki bi prispeval k alternativnim metodam vzpostavljanja odnosov
med ljudmi z dostojanstvom in sočutjem, resničnim in globokim spoštovanjem do
človeštva. Če že govorimo o ljudskih povestih in pravljicah, to preprosto
pomeni, da moramo brati, da bi našli resnico, ter ravnati v skladu s tem,
čeprav smo morda nemočni – in še zlasti, ker smo nemočni.
Življenje z resnico. Zakaj je pomembno vedno znova pripovedovati zgodbe
Pogumni češki disident, dramatik, filozof in politik Václav
Havel je oktobra 1978 napisal poglobljen esej Moč nemočnih, v
katerem je razčlenil konfliktno stanje posttotalitarnih in postdemokratičnih
sistemov, ki pravzaprav niso namenjeni ohranjanju človeštva. Njegov cilj je
bil, da skrbno preuči naravo moči v različnih okoliščinah, v katerih živijo
nemočni ljudje, in dojame, ali – in kako – bi ti ljudje lahko zrušili despote
ter preprečili manipuliranje z večino nemočnih v državah vzhodne Evrope. Čeprav
je Havel napisal svoj esej v želji, da bi obdelal prav določene probleme na
Češkoslovaškem v tistem času, je razpravljal tudi o tem, kako delujejo
diktature v celotnem sovjetskem bloku, in o tem, da bi se lahko razširile in
ogrozile zahodno demokracijo. Zato je Havlov esej še danes tako zelo pomemben.
Havel se je
rodil leta 1936 in odraščal v državi, kjer so bili spori na dnevnem redu. Bil
je disident in po letu 1989 je postal prvi demokratično izvoljeni predsednik
Češkoslovaške. Občutil je bil trpljenje pod pritiskom v zaporu in pri
vsakdanjih dejavnostih v gledališču, pa tudi pri občasnih delovnih zadolžitvah,
ki so mu jih vsilili. Skratka, njegove besede so izvirale iz njegovega
telesnega in zavestnega boja za resnico.
Predolgo bi
trajalo, če bi hoteli povzeti glavne točke Havlovega strnjenega eseja. Ne smemo
pozabiti, da je bil napisan leta 1978 kot kritika nove vrste totalitarizma na
Češkoslovaškem in v drugih državah sovjetskega bloka. Vseeno pa bi rad navedel
nekaj njegovih misli, ker se neposredno nanašajo na to, kako sodobni politični
sistemi delujejo pod krinko demokracije, zlasti v Razdruženih državah Amerike,
in na to, da je govorjenje resnice življenjskega pomena, če hočemo opozarjati
na hinavščino in zlorabo oblasti. Havel v svojem opisu posttotalitarne družbe,
na primer, pokaže neverjetno podobnost z vojaškim industrijskim kompleksom v
Ameriki in še zlasti s korporacijami, ki oblikujejo mrežo nadzora in
manipulacije. Razmislimo o naslednjem:
Med cilji posttotalitarnega sistema
in življenjskimi cilji obstaja globok prepad: medtem ko se življenje v svojem
bistvu približuje pluralnosti, raznolikosti, neodvisnemu oblikovanju in
organiziranju, skratka, uresničitvi svobode, posttotalitarni sistem zahteva
podrejanje, uniformiranost in disciplino … Ta sistem služi ljudem le toliko,
kolikor je potrebno, da mu ljudje služijo. Vse onstran tega, torej vse, kar
ljudi prisili, da izstopijo iz svojih vnaprej določenih vlog, pa sistem
obravnava le kot napad nase. In po svoje je res tako: vsak pojav prekoračitve
je resnično zanikanje sistema.4
V Ameriki in drugih zahodnih demokracijah danes živimo
za to, da služimo sistemu, čeprav se nam morda zdi, da lahko svobodno izbiramo.
Ne zavedamo se prav dobro, kako zapletena je mreža služenja in kako zelo se je
v zadnjih petdesetih letih še razširila zaradi velikanskega napredka vrhunske
tehnologije, ki prikriva nasprotja v družbenopolitičnem sistemu in kulturni
industriji. Večino delovanja avtokratskega sistema je že pred leti opisal
Herbert Marcuse v Enodimenzionalnem človeku (One-Dimensional Man),
pozneje pa še David Singh Grewal v knjigi Moč omrežij: Družbena
dinamika globalizacije (Network
Power: The Social Dynamics of Globalization) in poljski sociolog Zygmunt Bauman v več knjigah o likvidni
družbi. Ni nam treba trditi, da je ameriški sistem totalitaren, posttotalitaren
ali lažno demokratičen. Toda če hočemo živeti z resnico, je pomembno, da
razkrijemo razpoke in vrzeli v kulturni industriji in politično-ekonomskem
omrežju. In če želimo poznati resnico, je bistveno, da prepoznamo in
razkrinkamo družbo spektakla, tisto, kar Havel imenuje »svet zunanjega videza,
izpraznjenih obredov, formaliziranega jezika, semantičnega stika z resničnostjo,
preoblikovan v sistem obrednih znamenj, ki resničnost nadomešča z lažno
resničnostjo«.5
Vsi smo do neke mere sokrivi za družbeno-ekonomski
sistem, v katerem živimo, vse dokler mu služimo, ne da bi o njem podvomili. Če
ga sprejmemo in se uklonimo trenutnemu stanju, ne da bi razkrinkali laži, na
katerih sloni, trdi Havel, je naše življenje laž. Pravi, da v večini ljudi
vendarle obstaja močno upanje, da je možna pristna sprememba, ki bo vodila k
boljšim življenjskim okoliščinam.
Globoka kriza človekove identitete, ki jo je
povzročilo življenje v laži, kriza, ki po drugi strani tako življenje omogoča,
ima vsekakor tudi etično razsežnost; med drugim se kaže kot globoka etična
kriza družbe. Oseba, ki se je pustila zapeljati sistemu potrošniških vrednost,
oseba, katere identiteta je razvodenela ob kopici ugodnosti množične kulture in
ki nima korenin v biološkem redu ter nobenega občutka odgovornosti za kar koli
drugega, razen za svoje preživetje, je demoralizirana.
Sistem počiva na taki demoraliziranosti, jo poglablja, dejansko jo projicira v
družbo.
Nasprotno pa je življenje z resnico kot upor človeštva
proti vsiljenemu stanju poskus, da bi si znova izborili nadzor nad občutkom
odgovornosti. Z drugimi besedami, to je očitno etično dejanje, ne le zato, ker
ga moramo tako drago plačati, temveč predvsem zato, ker ne koristi le nam: naše
tveganje je morda poplačano s splošnim izboljšanjem položaja, morda pa tudi ne.6
Življenje z
resnico, govorjenje resnice in razmišljanje o resnici ima za vsakogar drugačne
in mnogovrstne oblike, odvisne od okoliščin. Za odkrivanje in čutenje resnice
ni nobenega recepta ali formule. Vendar je en dejavnik nespremenljiv in odseva
etično razsežnost resnice: resnica temelji na izpodbijanju laži in prevar
ljudi, ki imajo moč, najsi živimo v posttotalitarni ali postdemokratični
družbi. Življenje z resnico pomeni predvsem spoznanje, da ne obstaja nevtralna
ali nenevarna strpnost, kakršno danes srečujemo v Ameriki in drugod.
Po mojem
mnenju to pomeni, da morajo znanstveniki zgodovino jemati resno, iskati vrzeli
v kulturni industriji in se upirati zlorabi zgodovine, da bi ugotovili, kako
reakcionarji vplivajo na sedanjost. Truditi se moramo, da bo zgodovina postala
uporabna, kajti tako se bomo bolje zavedali nedokončanih nalog naših prednikov,
ki so skušali ustvariti večjo družbeno pravičnost in enakost tako, da so živeli
z resnico. Tisto, kar je bilo povedano o sporih navadnih ljudi in potem zakopano,
je treba znova odkopati, če želimo upati in napredovati. Besede so v našem
življenju pomembne, besede, ki oblikujejo zgodbe, pa so še pomembnejše na poti
k življenju z resnico. Trud je neprekinjen in mora biti neprekinjen, saj se
vseskozi soočamo z mojstrskimi zgodbami, ki zamegljujejo našo predstavo o tem,
kaj pomeni živeti z resnico. Kakšna je torej odgovornost nas, raziskovalcev in
učiteljev ljudskih povesti in pravljic?
Še enkrat se
bom po odgovor zatekel k mislecu iz preteklosti, pozabljenemu iskalcu resnice
Karlu Kroeberju, ki je leta 1992 napisal pomembno študijo z naslovom Ponovno
pripovedovanje in ponovno branje: Usoda pripovedovanja zgodb v sodobnem času
(Retelling/Rereading: The Fate of Storytelling in Modern Times). Mislim,
da so njegove besede še danes izjemno aktualne.
Vse pomembne
zgodbe pripovedujemo vedno znova, in tako je tudi mišljeno, čeprav jih vsakič,
ko jih znova povemo, tudi na novo ustvarimo. Zgodba tako ohrani ideje,
verovanja in prepričanja, ne da bi jim dovolila, da se strnejo v abstraktne
dogme. Zgodba nam omogoči preizkušanje etičnih načel v domišljiji, kjer jih
lahko prepletemo z negotovostmi in zadregami naključnih okoliščin. Zato ni
presenetljivo, da je zgodba za nas izjemnega pomena ravno zdaj, ob začetku 20. stoletja,
kajti zaradi pospešene racionalizacije in tehnologizacije življenja je
pripovedovanje zgodb vse bolj težavno, vse večji izziv pa je tudi razumeti,
zakaj je zgodba v številnih drugih družbah postala tako pomembna.7
Za Kroeberja
je pripovedovanje zgodb družbeno posredovanje med pripovedovalcem in
poslušalcem, med piscem in bralcem, ki sodelujejo pri iskanju razumevanja in
prilagajanja prejete modrosti in začasnih resnic. Zgodbe iz preteklosti so
neprecenljive, ker so v navzkrižju z našim načinom življenja in nam omogočajo
razmišljanje o tem, ali živimo z resnico in kako. Pravzaprav so za nas lahko
poučne, pripovedujejo resnico, v vseh nas zanetijo žarek upanja in prebudijo
speče možnosti za življenje z resnico.
Ocenil bi rad,
ali naša ljubezen do ljudskih pripovedk in pravljic, njihova priljubljenost v
vseh družbenih razredih, izvira iz globokih resnic, ki jih lahko zaznamo skozi
različne človeške spore, opisane v zgodbah, in njihovega vztrajanja pri
družbeni pravičnosti. Privlačijo nas, ker vsebujejo tisto, kar pogrešamo:
junake, ki se borijo in zahtevajo življenje z resnico, ranjene junake, ki
želijo biti neokrnjeni in pošteni. Pravljice so s svojimi metaforičnimi
aluzijami v marsičem resničnejše kot tako imenovane resnične zgodbe, ker jih na
splošno preveva občutek za družbeno pravičnost, ki ga v naših družbah ne
zasledimo. Medtem ko številne ljudske pripovedke in pravljice domnevno poudarjajo
patriarhalni pogled na svet in načelo, da ima močnejši vedno prav, največkrat
simpatizirajo z žrtvami in reveži ter so prežete s sočutjem in pravičnostjo,
četudi te vrednote niso bile opazne v družbah, v katerih so jih
pripovedovali in zapisali. Kjer ljudskih pripovedk in pravljic medtem niso
poneumili za otroke, so na splošno tako pomembne in odmevne zato, ker
prepletajo glasove kmečkih pripovedovalcev in tistih nižjega stanu s pogledi
izobraženih pripovedovalcev in piscev višjega stanu. Etično oblikovanje
pravljičnega žanra temelji na zaroti in sodelovanju ljudi različnih družbenih
razredov in porekla ter na potrebi po vnovičnem pripovedovanju in zapisovanju
zgodb iz preteklosti, ki so še vedno povezane z življenjem ljudi, s
preverjanjem njihovih načel in dejanj. Pripovedovalci in avtorji pravljic so
iskalci resnico, kakovost njihovih zgodb pa je povezana z resnico kot vrednoto.
Trije pripovedovalci zgodb, ki v svojih pravljicah iščejo resnico
Pri svojem delu sem bil skoraj od vsega začetka v petdesetih
letih preteklega stoletja zelo dovzeten za vnovično odkrivanje in ohranjanje
pozabljenih piscev in pripovedovalcev zgodb, ki so poskušali prodreti v
iluzije, kakršne so vsepovsod ustvarile vladajočo kulturno elito. Menim, da so
ti pisci in pripovedovalci zgodb ponudili drugačen način razmišljanja s
pravljicami, ki so me vznemirjale in mi dale pogum, da sem poskusil živeti in
delati z resnico. V zadnjem času sem preučeval tri evropske avtorje, katerih
zgodbe sem prej nekako spregledal; dveh niti nisem vključil v svoji izdaji Oxfordskega
priročnika za pravljice (Oxford
Companion to Fairy Tales).
Trudil sem se, da bi nadoknadil svoje neznanje in izbrisal svojo sramoto s
prevajanjem in vnovično objavo njihovih zgodb, zlasti ker obravnavajo današnje
spore in nas silijo k razmisleku o tem, kako bomo odpravili tiranijo, ki dviga
svojo grdo glavo v preštevilnih delih današnjega sveta.
Ti trije pisci
so ruski učitelj in pesnik Pjotr Pavlovič Eršov (1815–1869)8,
francoski politik in pravnik Édouard
Lefebvre de Laboulaye (1811–1883) ter avstrijska pisateljica in esejistka
Hermynia Zur Mühlen (1883–1951). Vsi trije so bili liberalci, če ne celo
radikalni misleci in učitelji, ki so pisali pravljice, da bi v njih izrazili
svoja politična in etična občutja ter razkrili, kako tirani in njihovi
podrepniki manipulirajo z ljudmi, da ravnajo v svojo škodo in so zato
prikrajšani za sadove svojih ustvarjalnih darov in dela.
Eršov se je
rodil v vasi Bezrukovo v Sibiriji in preživel otroštvo v Berjozovu, nato pa se
je preselil v večje mesto Tobolsk, ker je njegov oče, javni uslužbenec,
napredoval in je sina lahko poslal na klasično gimnazijo, kjer se je šolal od
leta 1827 do 1831. V tem času so na Eršova vplivali dekembristi, ruski
plemiči, ki so leta 1825 poskusili s
prestola vreči carja Nikolaja in v Rusijo pripeljati več demokracije, vendar
jim je spodletelo. Precej teh plemičev je bilo pregnanih v Sibirijo, kjer so
prispevali k vnovični oživitvi lokalnih vrednot in običajev ter k bolj
demokratičnemu izobraževanju. Tudi Eršov je želel več demokracije v Sibiriji in
je pomagal ustanoviti družbo za etnografske študije Sibirije. Ko so njegovega
očeta premestili v Sankt Peterburg, se je vpisal na univerzo, odločil se je za
študij filozofije. Poznal je srbsko in
rusko folkloro ter se v začetku tridesetih let 20. stoletja lotil
pisanja svoje slovite pravljične pesnitve Grbasti konjiček. Rokopis je pokazal slavnemu pisatelju
Aleksandru Puškinu, saj je navdih našel v njegovih ljudskih pripovedkah v verzih.
Puškina, pa tudi druge pisatelje in kolege, je osupnila visoka kakovost in
izvirnost verzov Eršova. Leta 1834, ko je bila pesnitev, ki je bila pravzaprav
protest proti carizmu, objavljena, je takoj doživela velik uspeh in kazalo je,
da Eršov že pri devetnajstih začenja kariero kot pisec poezije in zgodb. Povest
je bila številnim bralcem tako všeč, da so jo začeli pripovedovati naprej. Tako
se je pesnitev, napisana po motivih ruske ljudske umetnosti, v 19. stoletju
vrnila v rusko ustno tradicijo.
Laboulaye,
eden najvidnejših francoskih pravnikov in politikov 19. stoletja, je objavil
tri nenavadne zbirke pravljic, Otožne povesti (Contes bleus, 1863), Nove otožne povesti (Nouveaux Contes Bleus,
1868) in Zadnje otožne povesti (Derniers
Contes Bleus, 1884), pa tudi druga eksperimentalna leposlovna dela, na
primer znanstvenofantastični roman Pariz v Ameriki (Paris en Amérique, 1863).
Poleg tega je bil velik občudovalec ameriške demokracije, podpiral je boj proti
suženjstvu v Ameriki, napisal več knjig o ameriški zgodovini in ameriškem
ustavnem pravu ter igral ključno vlogo pri načrtovanju Kipa svobode. Nekateri
so nanj gledali kot na največjega prijatelja Amerike v 19. stoletju. Laboulaye
je v Franciji postal eden glavnih kritikov drugega francoskega cesarstva, ki je
bilo zanj bolj ali manj diktatura. Zato je iskal drugačen zgled za demokracijo
in pogled je usmeril k Združenim državam, da bi raziskal možnosti prevzema
nekaterih ameriških pravnih načel in smernic ter njihovo uporabo v Franciji.
Proti koncu petdesetih in v šestdesetih letih 19. stoletja je Laboulaye v
pravljicah izrazil kritiko zlorabe oblasti v francoski državi in drugih
monarhijah ter svoja etična načela vtkal v netipično tipične pripovedke.
Pravzaprav je z dvomi o nazadnjaških idejah tistega časa in s tem, da jih je
preoblikoval v netipične zgodbe o družbeni pravičnosti, hotel opozoriti na
dobro znane evropske in afriške pravljice. To vidimo v njegovih Črno-belih
povestih (Contes noirs et blancs, 1858), Abdulahu ali
štiriperesni deteljici (Abdallah, ou le Trèfle à quatre feuilles,
1859), Belem konjičku (Perlino, 1859–1860), Ženski (La
bonne femme, 1861), Potepuških povestih (Contes bohêmes,
1861–1862), Bimbomu ali umetnosti vladanja (Pif Paf, ou l’Art de
gouverner les hommes, 1862–1863); vse so izšle v Dnevniku razprav (Journal des Débats), najpomembnejšem tedniku za
politiko in pravo v Franciji. Skoraj vse
njegove povesti, ki so izšle v knjigah Otožne povesti (Contes bleues), Nove otožne povesti (Nouveaux contes bleues)
in Zadnje otožne povesti (Derniers
contes bleues) in
so bile objavljene od leta 1859 do njegove smrti leta 1883, so bile
najprej natisnjene v Dnevniku razprav (Journal des Débats);
prvotno so bile torej napisane za odrasle kot kritika tipičnih pravljic ter
družbenih in kulturnih razmer tistega časa. Vsekakor niso bile namenjene
otrokom, čeprav je pozneje vse tri zbirke otožnih pravljic posvetil
svojim otrokom in vnukom.
Zur Mühlnova,
hči bogate grofice Isabelle Wydenbruck in grofa Crennevilla, je v mladosti prepotovala številne države Afrike in Azije,
deležna je bila svetovljanske izobrazbe. Leta 1898 je šla v samostansko
pedagoško šolo v Gmünden, ki jo je končala leta 1901. Postati je želela
osnovnošolska učiteljica, vendar so njeni starši temu nasprotovali, češ da se za
plemkinjo to ne spodobi. Namesto tega so ji leta 1903 dovolili, da odide v
Ženevo, kjer se je izučila knjigoveške obrti in nazadnje stopila v stik s
političnimi izseljenci, ki so med prevrati leta 1905 pobegnili iz Rusije. Da bi
se izvila svoji družini, se je leta 1907 poročila z nemškim baronom Viktorjem
Zur Mühlnom iz Estonije, ki je imel posestva ob Baltskem morju. Zakon je bil
obsojen na propad, saj Hermynia Zur Mühlen ni prenesla patriarhalnih pravil
aristokratskega zakonskega življenja v zaprti družbi Estonije in Rusije. Ko se
je leta 1914 začela prva svetovna vojna, je zaradi jetike odpotovala v Švico in
se ločila. V Švici je spoznala avstro-ogrskega pisatelja in komunista Stefana
Kleina, ki je postal njen življenjski sopotnik.
Leta 1919 je
postala članica komunistične stranke. S Kleinom sta se preselila v Frankfurt,
kjer je prevajala dela pisateljev, kot so bili Sinclair Lewis, Upton Sinclair
in Aleksander Bogdanov, ter pod psevdonimom pisala kriminalke. In, kar je
najpomembnejše, postala je ena najvidnejših pisateljic revolucionarnih pravljic
za otroke.
Med njena
glavna dela sodijo Kaj pripovedujejo Petrčkovi prijatelji (Was
Peterchens Freunde erzählen, 1920), Pravljice (Märchen,
1922), Ali, tkalec preprog (Ali, der Teppichweber, 1923), Grad
resnice (Das Schloß der Wahrheit, 1924), Nekoč je bilo … in bo
(Es war einmal … und es wird sein, 1930) in Kovači prihodnosti (Schmiede
der Zukunft, 1933). V pravljicah je obravnavala vse od razrednih bojev do
izkoriščanja delavskega razreda; uporabljala je prispodobe, alegorije,
navezovala se je na orientalske pravljice. Zaradi politične dejavnosti je bila
leta 1933, ko so na oblast prišli nacisti, prisiljena zapustiti Nemčijo;
najprej se je preselila na Dunaj in nato v Prago. Prevedla je okoli 150 del in
napisala 30 romanov, kriminalk in zbirk pravljic, si tako služila kruh, hkrati
pa je bila dejavna v protifašističnem gibanju. Leta 1938 je emigrirala v Veliko
Britanijo, kjer je prebila zadnja leta življenja. Tam je poleg zgodb in esejev
objavila Male zaveznike: Pravljice in ljudske pripovedke štirinajstih
narodov (Little Allies: Fairy and
Folk Tales of Fourteen Nations,
1944).
Eršov,
Laboulaye in Zur Mühlnova so bili etični in idealistični pisatelji, ki so
bodisi ustvarili edinstvene politične pravljice bodisi načrtno uporabljali
zgodbe iz ustne tradicije ter v njih izostrili politične poglede, ne da bi bili
pri tem dogmatski. Njihova dela, ki so bralcem posredovala resnico, so za
sodobne bralce še vedno osupljivo aktualna, saj ponujajo veliko snovi za
razmišljanje. Na kratko bi spregovoril o Ershovem Grbastem konjičku (The Little Humpbacked Horse), Laboulayevih pravljicah Norec Brjam
(Briam the Fool) ter o pravljicah Laž in resnica (Falsehood
and Truth) in Grad resnice (The Castle of Truth) Hermynie Zur
Mühlen.
Ni povsem
jasno, kje je Eršov našel vir za svojo izjemno pesnitev. Jasno pa je, da je
njegova pravljica povezana z Grimmovimi pravljicami, ki po Utherju nosijo oznaki
ATU 530: Princesa na stekleni gori (The Princess on the Glass
Mountain)9, ATU 550: Ptica, konj in princesa (Bird,
Horse, and Princess)10, ter s številnimi ustnimi različicami
tega tipa pravljic, ki so krožile v 19. stoletju.
V nasprotju z
večino ljudskih pripovedk o zlati ptici, konju in princesi, v katerih kralj
pošlje svoje tri sinove izpolnjevat naloge, da bi se laže odločil, kdo bo novi
kralj, Eršov svojo pravljico začne takole:
Onstran
gora, onstran morja,
onstran
gozdov prostranstva,
nad
zemljo in onstran neba,
v
vasici blizu mesteca
živeli
oče so in sinovi trije:
najstarejši,
bistra glava,
drugi
pameti zasilne,
tretji
tepček lahkega srca.
S
pšenico so si kruh služili,
v
mesto z vozom jo vozili,
niti
daleč niso je peljali.
Na
trgu so jo pretopili v cvenk,
ob
tem veselo barantali,
polnih
žepov se domov vrnili.
A
življenje trdo je in kratko.
Žalost
kmalu srca jim je strla:
polja
žitna tik pred žetvijo
čez
noč nekdo jim pomendra.
Še
nikoli take bolečine.
Strah
pred njo v njih ne premine.
Če
oné spet pride, njih garanje
bo
poteptal, vse njihove sanje.
Kmetje
niso se kar vdali:
čuvaja
stražit so poslali.
Pšenico
čuval bo, bedel,
da
lumpa bo pri delu ujel.11
Posebnosti
tega začetka sta, da se osredotoči na revne kmete, na njihovo trdo življenje, ter
namig, da je najmlajši sin Ivan bedak. To ni pravljica o carju ali kralju ter
njegovih treh sinovih. Kot je običaj v številnih pravljicah (in to bomo srečali
tudi v Laboulayevih zgodbah), nas tepček preseneti s poštenjem in prijaznostjo.
S prostodušno poštenostjo in pogumom opozori na pravo resnico vsakega spora.
Ivan v tej edinstveni različici pravljice z oznako ATU 550 ujame tako
imenovanega podleža, čudežno belo kobilo, ki ga nagradi z dvema črnima žrebcema
in dolgouhim grbastim konjičkom, ki postane njegov zvest prijatelj. Ivan najde
zlato pero in oba žrebca odpelje na tržnico, kjer ju proda hudobnemu in
nasilnemu staremu carju. Ker žrebcev ne zna krotiti nihče, razen Ivana, ga car
imenuje za svojega konjušnika, zato prejšnji konjušnik, ljubosumni komornik,
načrtuje njegovo smrt. Komornik res pregovori carja, da Ivana trikrat pošlje
iskat ognjeno ptico, prekrasno carsko devo in njen prstan. Mlademu kmetiču
Ivanu car vsakokrat zagrozi in mu pove, da ga bo dal usmrtiti, če ne bo
izpolnil naloge. Sočutni in bistri grbasti konjiček Ivanu vsakič priskoči na
pomoč. Nazadnje, ko nasilni car zahteva poroko z mlado carsko devo, Ivanu pove,
da hoče znova postati mlad, tako da bo skočil v tri kotle, polne vrele vode,
mleka in mrzle vode. Nato Ivanu ukaže, naj pred njim skoči v vse tri kotle, da
bi se prepričal, da pri tem ne bo umrl. Ivan, tudi tokrat s pomočjo grbastega
konjička, ostane živ, poleg tega pa se spremeni v zelo čednega mladeniča.
Strahopetni car je prepričan, da lahko brez skrbi sledi Ivanovemu zgledu, vendar
umre od opeklin. Nato
carična utišala je
ljudstvo,
ker preglasno je vpilo:
»Žal vaš car je
preminil,
a vsaj dolgo bil je živ.
Molčati zdaj bi morala,
a rada bi vam vladala.
Recite: naj vam bom
carica?«
»Da!« je vpila množica.
»Če to si res želite,
z menoj še carja dobite,«
in pokazala je moža
Ivana. Kaj takega!
Stal je krotko poleg
nje,
poslušal vzklike
množice:
»Za vas bi res storili
vse:
tepček bo naš kralj, pa
je.«12
Kot v
številnih ljudskih povestih in pravljicah resnico povedo tepčkove besede in
dejanja. Nemočni Ivan morda ni pretirano bister, zato pa je pri iskanju resnice
pošten in neustrašen. Ne hlepi po moči, temveč želi le preživeti carjevo
tiranijo in v življenju najti smisel. S pomočjo prijateljstva z ljubeznivim
grbastim konjičkom se mu posreči ostati živ, poleg tega pa odkrije, da
življenje z resnico lahko premaga tiranijo. Njegov vzpon od kmetiča do carja
ali princa sporoča, da tudi preprosti ljudje lahko pokažejo svoje plemenite
sposobnosti.
Enako velja za
Laboulayevo priredbo islandske ljudske povesti Tepček Brjam (Briam
the Fool) v zbirki Jóna Árnasona.13 Tepček v povesti z nazorno
opisano krutostjo pooseblja resnico. Začne se takole:
Nekoč sta v lepi deželi Islandiji živela kralj in kraljica,
ki sta vladala zvestemu in poslušnemu ljudstvu. Kraljica je bil dobra in mila,
zato so ljudje redko govorili o njej. Po drugi strani pa je bil kralj pohlepen
in krut. Zato so imeli vsi, ki so se ga bali, občutek, da morajo kar naprej
slaviti njegove vrline in ljubeznivost. Zaradi skoposti je imel kralj več
gradov, kmetij, čred, dobrin in draguljev, kot jih je zmogel prešteti, toda čim
več je imel, tem več si je želel. Gorje tistemu, bogatemu ali revnemu, ki mu je
prišel v roke!14
Kralj je bil
tako pohlepen, da si je zaželel celo nenavadno kravo, ki je bila radost in vir
prehrane družine kmeta Brjama, ki se ni želela ločiti od živinčeta niti tedaj,
ko je kralj ponj poslal poveljnika svoje straže. Kakor hitro se je kmetova
družina uprla, so poveljnik in njegovi stražarji ubili očeta in šest sinov. Le
mati in najstarejši sin Brjam sta ostala živa, predvsem zato, ker se je Brjam
prebrisano vedel kot tepček in ga niso ubili. Brjama so kmalu zatem imenovali
za dvornega norčka, da bi kralja, dvorjane in tuje plemiče spravljal v smeh.
Vendar je Brjam plemiče kar naprej smešil in jih spravljal v zadrego. Nazadnje
je dosegel, da so za mizo postregli z veliko vina. Kralj in njegovi dvorjani,
tudi poveljnik straže, so se opijanili in kralj je zaklical Brjamu:
»Skoči na mizo, tepček, in nas
zabavaj s svojim petjem!«
Brjam se je odrinil in lahno pristal med sadeži in
cvetjem. Nato je s pridušenim glasom začel peti:
»Vse pride na vrsto:
enkrat vetrovno, potlej deževno,
po noči zdani se,
smrt žene življenje,
vse pride na vrsto.«
»Kaj hočeš povedati s to otožno pesmijo?« je vzkliknil
kralj. »Norec, spravi me v smeh ali pa te bom jaz spravil v jok.«
Brjam je ostro pogledal kralja in
z grozečim glasom zapel.15
Njegov glas je poveljnika straže pripravil do tega, da je
po pomoti ubil kralja, Brjam pa je nato napadel poveljnika in mu s sekiro
presekal glavo na dvoje. Mila kraljica, ki je vedno nasprotovala soprogu, je Brjama
želela obdržati na dvoru, vendar jo je on zavrnil; želel je le dobiti nazaj
kravo, ki so jo ukradli njegovi družini. Kraljica mu je izpolnila željo in Brjam
se je s kravo vrnil k materi. Nihče ne ve, kaj se je potlej zgodilo z njim,
toda vsi v deželi še vedno vedo, kje so ostanki koče, v kateri so nekoč živeli
Brjam in njegovi bratje.
Čeprav je to nenavadna ljudska povest o maščevanju, ki ga
je Laboulaye obravnaval politično, je tudi pravljica o navadnih ljudeh kot
bedakih, ki poznajo resnico o življenju v tiraniji in se jezno uprejo, ko to
najmanj pričakuješ. To ne pomeni, da v Laboulayevih prenovljenih starih
povestih resnica vedno zmaga. V nekaterih drugih pravljicah, na primer Na
predvečer svetega Marka (The Eve of St. Mark) ali Laž in resnica,
Laboulayeva prej zanima zanikovanje resnice. Laž in resnica, na primer,
je po svoje prispodoba; še bolj skrb vzbujajoče pa je, da je v današnjih sporih
povezana z resnico. Zgodba se začne takole:
»Laž in Resnica sta v starih časih sklenili, da bosta
živeli skupaj kot prijateljici. Resnica je bila dobra, preprosta, plašna in zaupljiva.
Laž je spretno vrtela jezik, bila je elegantna in drzna. Druga je ukazovala in
prva je vedno ubogala. V njunem prijateljskem sožitju je vse gladko teklo.«16
Sleparska Laž je pregovorila Resnico, naj skupaj z njo v
korist ljudi posadi drevo, nato pa se spreneveda, da bo za Resnico varneje, če
se zakoplje v tla in zavaruje podzemne korenine drevesa, Laž pa bo prevzela
nevarno nalogo varovanja vej pred neprijaznim vremenom, ljudmi, in zvermi. Laž
si je zato prisvojila zasluge za prekrasno cvetje na drevesu in ljudem, ki so
se zbrali pod drevesom in ga občudovali, povedala, da zastopa lepoto in
resnico. Trdila je, da je družba polna laži in da je resnica zlagana. Ko je na Zemlji
prišlo do katastrofe, je Laž zanjo celo okrivila Resnico, zato so jo ljudje
pregnali še dlje pod zemljo in nad jamo postavili grobnico, da se ni več mogla
vrniti na površje. Laboulaye je pravljico končal takole:
Da bi si Laž res zagotovila zmago, si je nad grobom
Resnice postavila palačo. Toda ljudje govorijo, da se Resnica včasih obrne v
grobu. Kadar se to zgodi, se palača zruši kot hiša iz kart in pod seboj
pokoplje okoliške prebivalce, tako nedolžne kot krive.
Toda ljudje imajo tudi drugo delo in ne objokujejo
venomer svojih preminulih. Še naprej uresničujejo svojo dediščino.
Večni bedaki vztrajajo in vsakič znova sezidajo palačo, vsaka
je lepša od prejšnje, Laž pa, vsa šepava in križemgleda, vlada še danes.17
Ko beremo Laboulayeve ljudske povesti in pravljice, se
zavemo, da nam manjka ravno resnice. Zavemo se, da nas tisto, kar vidimo vsak
dan, slepi, in če ne bomo predrli slepečega balona življenja, nam bodo
življenje določali sistemi, ki ne omogočajo samostojnega mišljenja in družbene
pravičnosti. Zanimivo je, da je bil Laboulaye zelo kritičen do ljudskih množic,
ki jih je imenoval bedaki, češ da podlegajo izmišljotinam Laži. S tem je
namigoval, da bo ljudstvo še naprej slepo sledilo goljufom in njihovim lažem,
če ne bo opustilo svoje dediščine. Vendar resnica nikdar ne umre in ljudje jo
bodo lepega dne morda našli in jo izkopali.
Tudi Zur Mühlnova je poskušala prebuditi politično zavest
in s silovitimi prizori pripeljati do razsvetljenja. Vedno se je osredotočala
na trpljenje delavskega razreda v kapitalizmu in trdila, da je to mogoče in da
je to treba spremeniti. Sam menim, da je najpomembnejša zbirka njenih pravljic Grad
resnice (The Castle of Truth); v naslovni zgodbi je prisoten
močan avtobiografski element. Govori o prelestni mladenki iz delavskega
razreda, ki je po poroki z bogatašem izpostavljena žarkom resnice iz
neuničljivega gradu. Ko se udeleži sijajnega banketa, ki ga priredi njen mož,
se zave, kako nasilen je elitni vladajoči razred, kajti žarki iz gradu ji po
čudežu razkrijejo, da so prefinjeni bogataši v resnici roparske zveri. Ko
ljudem opiše svoje doživetje, njeno razkritje grozi, da bodo bogataši
razkrinkani. Mož jo zato pošlje v norišnico in poskusi uničiti grad, ga
porušiti kamen za kamnom. Vendar delavci poberejo kamne, ki s svojim žarenjem
ustvarijo solidarnost med ljudmi. Grad se čudežno znova prikaže in postane
žarek resnične svetlobe, ki razkrinka zločinskost vladajočega razreda.
Značilnost vseh pravljic v tej zbirki je odprt konec. Zur
Mühlnova ni verjela v srečne konce tradicionalnih pravljic. Konce svojih
pravljic je zasnovala tako, da bi bralce izzvali in spodbudili k politični
akciji. V pravljici Očala (The Glasses), na primer, bralce
spodbuja, naj si snamejo očala, ki jih slepijo, kot so to storili ljudje na
Vzhodu (torej v Rusiji) in si leta 1917 z revolucijo priborili pravične
življenjske pogoje. Pozneje, v tridesetih letih 20. stoletja, ko je Zur
Mühlnova izvedela za Stalinovo zatiralsko vladavino v Rusiji, je izstopila iz
komunistične stranke, še naprej pa je pisala protifašistična besedila.
Uporabna preteklost ali
vrednost resnice v pravljicah
V vseh treh zgodovinskih primerih, tako pri Eršovu kot
pri Laboulayeu in Zur Mühlnovi, obstaja tesna povezava med pisanjem pravljic o
resnici in proti diktaturi ter osebnimi napori, da bi živeli z resnico. V boju
za družbene in politične spremembe, ki so si jih želeli, so bili nemočni,
vendar so tistim, ki so imeli moč, nasprotovali tako s pisanjem kot z dejanji.
Nepravičnim so pripovedovali resnico. Njihova dela sodijo k uporabni
preteklosti, kot jo imenujejo mnogi zgodovinarji. Eric Foner je pojasnil:
»Zgodovina uči sedanjost, in jo tudi mora. To hočem povedati z uporabno
preteklostjo: zgodovinska zavest nam omogoča, da se pametno lotimo reševanja
težav današnje družbe.«18 In res bi se morali ravno zato potruditi,
da bi ljudske pripovedke in pravljice spremenili v uporabno zgodovino,
preučevati bi jih morali glede na njihov družbenopolitični kontekst in vrednost resnice.
Rivka Maizlish v svojem eseju Kaj je tako novega na
zgodovinarjevi zaskrbljenosti zaradi uporabne preteklosti (What’s So New
about Historicist Anxiety over a Usable Past) navaja izjemno knjigo
Friedricha Nietzscheja O prednostih in pomanjkljivostih zgodovine za
življenje, da bi pojasnila, kako uporabna preteklost uči sedanjost in kako
iskanje resnice v preteklosti lahko razkrinka lažne spomine in nerazumevanje
zgodovinskih dogodkov in oseb.19 Nietzsche ni povezal resnice s
političnim delovanjem kot Václav Havel v svojem eseju o moči nemočnih, zato pa
je pokazal, zakaj sta resnica v raziskovanju in življenju bistveni za določanje
pomena uporabne zgodovine v preučevanju ljudskih povesti in pravljic:
»Le v kolikor iskalec resnice brezpogojno želi biti
pravičen, je nekaj velikega v prizadevanju za resnico, ki jo vsepovsod tako
nepremišljeno opevajo … Svet je morda na videz poln tistih, ki služijo resnici,
vendar vrednoto pravičnosti zelo redko najdemo, še redkeje jo prepoznamo in
skoraj vedno jo na smrt sovražimo, medtem pa je cela vojska lažnih vrednot v
zgodovini paradirala z vsemi častmi in bliščem. Le redki resnično služijo
resnici, kajti le peščica jih ima voljo, da bi bili pravični, in tudi med
temi jih ima le nekaj voljo, da bi
ravnali pravično; najstrašnejše trpljenje pa je človeka doletelo ravno zaradi
gonje po pravičnosti, ki ji manjka moč presoje.«20
Če imamo pri tem, ko govorimo o ljudskih povestih in
pravljicah preteklosti, v mislih pravičnost in preudarnost, obstaja veliko
možnosti, da bomo odkrili pomembne resnice za življenje v sedanjosti in
prihodnosti. Če želimo, da bi kritično razmišljanje s pravljicami in o njih
vplivalo na sedanjost, moramo prepoznati, kako kulturna industrija zlorablja zgodbe
in pripovedovanje zgodb za zaslužek in povezovanje mladih in starih, da
verjamejo v uspešno razreševanje sporov. Prav zato ne smemo slaviti današnje
razkošne rabe in poveličevanja komercializiranih pravljic, temveč moramo temu
nasprotovati. Potruditi se moramo, da si bomo priklicali v spomin ljudske
povesti in pravljice preteklosti, v katerih so sledi resnice, da bomo o njih
razmišljali, saj nam lahko pomagajo doumeti, zakaj se še vedno zapletamo v
spore, ki bi jih že davno morali razrešiti.
Herbert Marcuse je v svoji preroški knjigi Enodimenzionalni
človek (One-Dimensional Man), objavljeni leta 1964, napisal, da
se je družbi potrošniških izdelkov in blišča posrečilo uskladiti nasprotujoče
si vsebine tako, da »najbolj protislovna dela in resnice mirno sobivajo v
brezbrižnosti«.21 Izjavil je:
Pred nastopom te kulturne usklajenosti sta književnost in
umetnost v bistvu prinašali odtujenost, ki je podpirala in varovala
protislovje, nesrečno zavest razdeljenega sveta, propadlih možnosti,
neuresničenih upov in neizpolnjenih obljub. Bili sta razumski, logični sili, ki
sta razkrivali v resnici neprivlačno razsežnost človeka in narave. Njuna
resnica je bila v umetni iluziji, vztrajnem oblikovanju sveta, v katerem bo
življenjska groza obstajala, vendar bo začasno odrinjena: premagalo jo bo
prepoznanje.22
V odzivu na ljudske povesti in pravljice brez težav
ločimo resnično in lažno. Seveda ne pri vseh. Ljudske povesti in pravljice iz
nekdanjih časov še dandanašnji odmevajo v nas prav zaradi vrednosti resnice v
njih. Vplivajo na čustva in na razum. Marcuse to pojasni takole:
»Umetnost, najsi je obredna ali ne, vsebuje razumsko
zanikanje. V njenih naprednih oblikah gre za veliko zavračanje,
ugovor zoper obstoječe. Oblike, v kakršnih se pojavljajo človek in predmeti, oblike,
v katerih pojejo, se oglašajo in govorijo, so metode njihovega zavračanja, razpadanja
in ponovnega ustvarjanja. Toda te metode zanikanja se uklanjajo sovražni
družbi, s katero so povezane. Svet umetnosti, ločen od delovnega področja, na
katerem družba poustvarja sebe in svojo bedo, ta svet umetnosti, ki nastaja, z
vso svojo resnico ostaja privilegij in privid.«23
Raziskovalci ljudske umetnosti pri svojem delu postanejo
podobni junakom ljudskih povesti in pravljic, ki iščejo nekaj, kar imenujem
resnica ognja in svetlobe. Ugotovitve folkloristov, iskalcev izmišljenega v
povestih, osvetljujejo resnico. Vendar ostaja vprašanje, kdo se bo odmaknil od
privilegijev in prividov, kot se je Havel, in bo resnico uveljavil z dejanji.
Umetnost je lahko moč nemočnih le tedaj, če nenehno netimo njen ogenj.
Prevedla
Dušanka Zabukove
Esej prof Jacka Zipsa je bil objavljen v reviji Sodobnost, letnik 83 , številka 11
O prof. Jacku Zipesu na: https://en.wikipedia.org/wiki/Jack_Zipes
Agambe Agamben,Giorgio. The
Fire and the Tale. 2017. Prevedel Lorenzo Chiesa. Stanford: Stanford
University Press.
Árnason, Jón. Icelandic
Legends. 2. knjiga. 1866. Prevedla George Powell in Eirikr Magnusson.
London: Longmans, Green, and Co.
Bauman, Zygmunt.
2000. Liquid Modernity. Cambridge: Polity.
________. Culture
in a Liquid Modern World. 2011. Prevedla Lydia Bauman. Cambridge: Polity Press.
Burgess, Alexis in John
P. Burgess. 2011. Truth. Princeton: Princeton University Press.
Chukovsky, Kornei. From
Two to Five. 1968. Prevedla Miriam Morton. Berkeley, CA:
University of California Press.
D’Ancona, Matthew.
2017. Post Truth: The New War on Truth and How to Fight Back.
Ebury Press.
Foner, Eric. 2017.
Battles for Freedom: The Use and Abuse of American History.
New York/London: I. B. Tauris.
Grewal, David Singh.
2008. Network Power: The Social Dynamics of Globalization. New
Haven, Connecticut: Yale University Press.
Haney, Jack. 2014. The
Complete Folktales of A. N. Afanas’ev. 2 knjigi. Jackson, Miss.:
University Press of Mississippi.
Havel, Václav, “The
Power of the Powerless”. V: Václav Havel idr. 1990. The Power of the
Powerless: Citizens against the State in
Central-Eastern Europe. Ur. John Keane. Armonk, NY: M. E. Sharpe, 23-96.
Kroeber, Karl. 1992. Retelling/Rereading:
The Fate of Storytelling in Modern Times. New
Brunswick, New Jersey: Rutgers University Press.
Laboulaye,
Édouard. Contes bleus. 1863. Paris:
G. Charpentier idr.
________.
Nouveaux contes bleu. 1868. Pariz: Furne.
________. Derniers
contes bleus. 1884. Pariz: Jouvet.
Leith, Sam. 18. In 25.
avg. 2017. “Peak Bullshit: How Truth Became Irrelevant in the Modern
World.” Times Literary Supplement, 3-4.
Maizlish, Rivka. 19.
Jul. 2013. “What’s So New about Historicist Anxiety over a Usable
Past?” Society for U.S. Intellectual History (July
19, 2013) s-usih.org/2013/06/whats-
so-new-about historicist-anxierty-over-a-usable-past.html, dostop 7. jun.
2017.
Marcuse, Herbert.
1964. One-Dimensional Man: Studies in the Ideology of Advanced
Industrial Society. Boston: Beacon Press.
________. “Repressive
Tolerance.” 1965. V: A Critique of Pure Tolerance. Ur. Robert
Wolf, Barrington Moore ml. in Herbert
Marcuse. Boston: Beacon, 81-117.
Nietzsche,
Friedrich.1980. On the Advantage and Disadvantage of History for Life.
Ur. in
prev. Peter Preuss. Indianapolis: Hackett.
Uther, Hans-Jörg.
2004. The Types of International Folktales: A Classification and a
Bibliography. I. del. Helsinki: Academia Scientiarum Fennica.
Yershov, Pyotr.
1957. The Little Humpbacked Horse. Prevedel. Louis Zellikoff.
Mokva:
Raduga Publishers.
________. The
Little Humpbacked Horse. 2014. Prevedla Lydia Razran Stone. Montpelier,
Vermont: Russian Life Books.
OPOMBE:
[1] Matthew
D’Ancona. 2017. Post Truth: The New War on Truth and How to Fight Back, 130-31. London:
Ebury Press.
2 Glej:
Giorgio Agamben. 2017. The Fire and the Tale, 4-5. Stanford:
Stanford University Press. “Element, v katerem se razprši in izgine
nedoumljivo (t. j. pravo bistvo življenja), je zgodovina (storia).
Nenehno moramo razmišljati o tem, da ista beseda opisuje tako časovno zaporedje
dogodkov kot tisto, o čemer govori književnost, tako zgodovinsko delovanje raziskovalca
kot pripovedovalca. Dostop do nedoumljivega imamo le s pomočjo zgodbe (storia),
vendar (ali pa bi morali reči “dejansko”) pa je ravno zgodovina (storia)
pogasila ali prikrila ogenj nedoumljivosti.”
3 Eric Foner.
2017. Battles for Freedom: The Use and Abuse of American History. New
York/London: I. B. Tauris.
4 Havel,
Václav. 1990. “The Power of the Powerless”. V: Václav Havel idr. 1990. The
Power of the Powerless: Citizens against the State in Central-Eastern Europe.
29-30. Ur. John Keane. Armonk, New York: M. E. Sharpe.
5 Prav
tam, 33.
6 Prav
tam, 45.
7 Karl
Kroeber. 1992. Retelling/Rereading: The Fate of Storytelling in Modern
Times, 9. New Brunswick: Rutgers University Press.
8 Angleški
zapis imena je Yershov ali Ershov.
9 Hans-Jörg
Uther 2004. The Types of International Folktales, 1. knjiga,
308-09. Helsinki: Academia Scientirarum. Obstajata dve ruski ljudski
pripovedki, v marsičem podobni “Grbastemu konjičku”. Glej: “The Firebird and
Vasilisa and the Gray Wolf.” V: The Complete Folktales of A. N.
Afanas’ev, 453-59. 2014. Ur. Jack Haley, 1. knjiga. Jackson,
Mississippi: University of Mississippi, in “Sivko-Burko,”, 3-9. Prav tam, 2.
knjiga.
[1]0 Prav
tam, 318-20.
1[1] Pyotr
Yershov. 2014. The Little Humpbacked Horse, 13-15. Prevedla
Lydia Razran Stone. Montpelier, VT: Russian Life Books.
[1]2 Prav
tam, 159.
[1]3 Jón
Árnason (1819-1888) je bil knjižničar in director muzeja, ki je izdal prvo
zbirko islandskih ljudskih pripovedk. V predgovoru k drugi knjigi sta
prevajalca George E. J. Powell in Eirikr Magnusson napisala: “Pri obravnavi
ljudskega blaga, na primer islandskega, je izjemno težko upoštevati njegovo
grobo, vendar pošteno preproščino na eni strani in prefinjeno rahločutnost
angleškega bralca na drugi. Številne šege in običaji, ki v severnjaški deželi
ne privlačijo pozornosti in so drzno na vpogled vsem, med angleškimi bralci
veljajo za surove, nespodobne in podobno, kajti angleška etična narava je zelo
občutljiva in angleško lice hitro zardi. Toda šege, navade in pregovori
izvirajo iz vsakdanjih dogodkov preprostega pastirskega življenja, v katerem
sta potreba in trd boj z neukročeno naravo navzven in revščino navznoter
vodila vedenje in vplivala nanj, v resnici pa sta bila nehote bolj ali manj v
nasprotju s tistim, ki je izviralo iz izumetničene prefinjenosti v gojilnici
razkošja. Cvet, ki raste v divjini, je v primerjavi z gojenim videti nenavaden.
Če oboje gledamo v pravi luči, iz prave perspektive, pa ju je mogoče enako
občudovati.” Árnason, Jón. Icelandic Legends, 2. knjiga. 1866.
V angleščino prevedla George Powell in Eirikr Magnusson. London: Longmans,
Green and Co.
Najzanimivejša
lastnost Laboulayeve različice Arnasonove “Zgodbe o Brjamu” je, da je bolj
neposredna in žaljiva. Namesto da bi se končala s srečno poroko, Brjam pri
Laboulayu izgine in se nikoli več ne prikaže.
1]4 Édouard
Laboulaye. 1868. Nouveaux contes bleus, 9. Pariz: Furne.
Prevod Jacka Zipesa :
Au
bon pays d’Islande, il y avait une fois un roi et une reine qui gouvernaient un
people fidèle obéissant. La reine était douce et bonne; on n’en parlait guère;
mais le roi était avide et cruel : aussi tous ceux qui en avaient peur
célébraient ils à l’envi ses vertus et sa bonté. Grâce à son avarice, le roi
avait des châteaux, des fermes, des bestiaux, des meubles, des bijoux dont il
ne savait pas le compte; mais plus il en avait, plus il en voulait avoir. Riche
ou pauvre, Malheur à qui lui tombait sous la main.
[1]5 Prav
tam, 20-21. Francoski izvirnik :
“Fou,
monte sur la table, amuse-nous par tes chansons.”
Briam
sauta lestement au milieu des fruits et des fleurs, puis d’une voix source il
se mit à chanter:
Tout
vient `a son tour,
Le
vent et la pluie,
La
buit et le jour,
La mort
et la vie,
Tout
vient à son tour.
“Qu’est-ce
que ce chant lugubre?” dit le roi. “Allons, fou, fais-moi rire ou je te fais
pleurer.”
Briam
regarda le prince avec des yeux farouches, et d’une voix saccade il reprit:
Tout
vient à son tour,
Bonne
ou male chance,
Le
destin est sourd.
Outrage
et vengeance,
Tout
vient à son tour.
“Drôle,
dit le roi, “je crois que tu me menaces. Je vais te châtier comme il faut.”
Il
se leva, et si brusquement qu’il enleva avec lui le chef des gardes. Surpris,
ce dernier , pour se retenir, se
pencha en avant et s’accrocha au bras et au cou du roi.
“Misérable,”
cria le prince, “oses-tu porter la main sur ton maître?”
Et,
saisissant son poignard, le roi allait en frapper l’officier, quand celui-ci,
tout entier à sa défense, d’une main saisit le bras du roi, et de l’autre lui
enfonça sa dauge dans le cou. Le sang jaillit à gros bouillons; le prince
tomba, entrainant dans ses dernières convulsions son meurtrier avec lui.
[1]6 Édouard
Laboulaye. 1884. Dernier contes bleus, 49-50. Pariz: Jouvet.
Francoski izvirnik :
Au
temps jadis, le Mensonge et la Vérité aspirent de vivre ensemble comme une
paire d’amis. La Vérité était bonne personne, simple, timide, confiante; le
Mensonge était élégant, hardi, beau parleur. L’un commandait, l’autre obéissait
toujours, Tout allait donc pour le mieux dans cette amiable compagnie.
17 Prav
tam, 56-7. Francoski izvirnik :
Pour
être plus sûr de sa victoire, le Mensonge bâtit son palais sur le sépulcre de
la Vérité; mais on assure que quelquefois elle se retourne dans sa tombe; ce
jour-là, le palais s’écroule comme un château de cartes et écrase les innocents
et les coquins qui l’habitant. Mais on a autre chose à faire qu’à pleurer les
morts; on en hérite.
Le
people, dupe éternelle, reconstruit chaque fois un palais plus beau que
l’ancien, et le Mensonge, louche et boiteux, règne toujours.
18 Eric Foner. 2917.
“A Usable Past: An Interview”. V: Battles for Freedom: The Use and
Abuse of American History, 215. New York/London: I. B. Tauris.
19 Glej
Rivka Maizlish. 19. julij 2013. “What’s So New about Historicist Anxiety over a
Usable Past?” Society for U.S. Intellectual History.
s-usih.org/2013/06/whats-so-new-about
historicist-anxierty-over-a-usable-past.html
20 Friedrich
Nietzsche, 1980. On the Advantage and Disadvantage of History for Life,
33. Ur. in prev. Peter Preuss. Indianapolis: Hackett.
21 Herbert
Marcuse. 1964. The One-Dimensional Man: Studies in the Ideology of
Advanced Industrial Society, 60. Boston: Beacon Press.
22 Prav
tam, 60.
23 Prav tam, 63.
[1] Slovenski prevod Valentina Inzka je pod
naslovom Živeti v resnici: Moč brezmočnih izšel leta 1994.
