SLAVOJ ŽIŽEK

Slavoj Žižek v tem odlomku ugotavlja, kdo je danes eksploatiran.

Prepis odlomka lekcija na Kurdski KOBANI univerzi 17. aprila 2021, ki jo lahko poslušate na:

https://www.youtube.com/watch?v=gTSta58iII8

»Mi ne moremo več reči ljudje. (se bodo demokratično odločili) Kateri ljudje? Ljudje so razdeljeni …. Kaj mislim s tem? Za marksiste »ljudje» običajno pomeni delavski razred. Toda ali ste opazili, če malo poznate zgodovino, kako se predstavlja oziroma funkcionira v vsaki epohi druga skupina ljudi kot resnični proletarci. Na primer, pred sto leti so bili resnični predstavniki delavskega razreda običajno rudarji ali jeklarji.

Kdo je to danes? Obstaja mnogo kandidatov in mi moramo sprejeti to pluralnost. Obstajajo eksploatirani delavci, posebej v tretjem svetu in v tretjem svetu so tudi tisti, ki niso eksploatirani v običajnem smislu, to je da so najeti in plačni, medtem ko kapitalist in država pobereta profit. Ti so eksploatirani na način, da kapitalistični cikel proizvodnje uniči njihove pogoje za preživetje. Na primer, bral sem, da sedaj na severu Kanade proizvajajo nafto s frackingom in to na področju, kjer živi nekaj avtohtonih Američanov. Oni niso direktno eksploatirani, toda ker je po postopku frackinga zemlja uničena in kontaminirana s kemikalijami, so tako njihovi pogoji za preživetje uničeni.

Potem imamo študente brez možnosti zaposlitve, imamo prekarne delavce, ki živijo v veliki negotovosti, imamo ženske, ki opravljajo delo, ki ni zajeto v kapitalistični proces realizirane vrednosti, delajo neplačano delo in pametne analize so pokazale, da brez tega neplačanega dela žensk in ostalih članov družine običajna kapitalistična eksploatacija ne bi mogla delovati. Vse te druge oblike morajo biti tu.

V teh pogojih je norost, da se fokusiramo na delavski razred.  V mnogih državah je delavski razred rahlo privilegiran glede na nezaposlene, ženske in druge. On lahko počne stvari, o katerih ti eksploatirani ne morejo niti sanjati.  Recimo, če vas zanima, v moji državi Sloveniji moram priznati, sem pogosto oponiral delavskim štrajkom. Zakaj? Ne zato, ker se ne bi strinjal z idejo delavskih štrajkov, ampak zato, ker sem spoznal, da si v Sloveniji lahko samo privilegirani delavci, tisti z zagotovljenim delom in redno zaposlitvijo v javni upravi; kot so zdravniki, policisti, sodniki, profesorji, lahko privoščijo štrajk. Običajni delavci v majhnih podjetjih si štrajka ne morejo privoščiti. Zato je paradoksalno, da če si klasični proletarec z redno službo, je to skoraj privilegij. In mislim, da bo tiste sanje levičarjev, da moramo vsi priti skupaj; ženske, študenti, delavci, migranti in tako naprej, zelo težko doseči.

Moj prijatelj Alain Badiou je glede tega celo pesimist, jaz ne bi šel tako daleč kot on. Toda on celo misli, da so v Zahodni Evropi in  ZDA delavci tam kot skupina že del tega, kar Lenin imenuje delavska aristokracija; privilegirani, popolnoma korumpirani in na njih ne moremo več računati. Potem pa Badu predlaga kot primer še ene agente emancipacije in jih imenuje nomadski proletariat, torej te brezdomce, ki emigrirajo v Evropo in tako naprej. In celo tu stvari niso tako preproste. To mislim zato, ker sem bral eno zelo dobro analizo, kdo prihaja v Evropo kot imigrant? Večinoma ne tisti resnično obupani iz Irana, Afganistana, ok, tu so tudi ženske, otroci, toda večina od njih so zelo sposobni mladi ljudje z celo nekaj finančne stabilnosti, saj da prideš iz Afganistana v Evropo, potrebuješ tisoče dolarjev, da podkupiš carinike in tako naprej… Zato mislim, in to je najbolj žalostna točka kapitalizma, je skoraj nemogoče zgraditi enotno fronto proti njim.»

O KURDSKI ROŽAVI: https://merip.org/2020/07/the-kurdish-freedom-movement-rojava-and-the-left/

 

SREČANJE S KATJO PRAZNIK

EKSKLUZIVNI STATUS UMETNIKA POD VELIKIM VPRAŠAJEM

 Prvi sončni dan sva prisotnost Katje Praznik, sicer profesorice na oddelku Umetnost in vodenje na univerzi Buffalo v New Yorku, v Ljubljani izkoristili za dolg in zanimiv pogovor o usmeritvah skupine Skozi oči prekariata, o statusu in vlogi samozaposlenih v kulturi. To je tudi sicer tema Katjine knjige nadvse zanimive PARADOKS NEPLAČANEGA UMETNIŠKEGA DELA (poglej v BRALNICO).  Razmišljali sva o tem, kako bi za dosego demokratičnih ciljev in pravične obravnave kulturnikov in drugih zapostavljenih državljanov potrebovali skupno solidarnost vseh neprivilegiranih slojev družbe, saj bi le tako pridobili zadostno pogajalsko moč za spremembe. Pa ne ono, deklarativno, ampak z dejanji podprto solidarnost. Eden od problemov, ki nam tu stoji nasproti je kulturni ekskluzivizem, ki je po svoji naravi del meščanske liberalistične miselnosti. Ta jemlje umetnika in ustvarjalnost kot nekaj, kar je lastno samo redkim navdihnjenim posameznikom in ne vsem ljudem in obravnava ustvarjalni proces, kot delo, ločeno od običajnega dela za materialno preživetje. Celo nasprotno, terja od umetnika, da se v popolnosti distancira, malodane prezira kakršnokoli kontaminiranost ustvarjalnega dela z razmišljanjem o denarju in plačilu za tovrstno delo. Tak koncept vzdržuje umetnost kot prostor osvobojen dela za denar. Ali kot citira Katja Praznik misli iz knjige Vasqueza Art and Society »Osrediščenje umetniškega daru na malo posameznikov ohranja načelo delitve dela z vso njeno škodljivostjo v sferi, ki bi morala biti po naravi univerzalna - v sferi ustvarjanja« in dodaja da prav »afirmacija tega načela deli ljudi na ustvarjalce in potrošnike s čimer preprečuje nadaljnji razvoj posameznikov kot ustvarjalnih bitij« Obe s Katjo sva prepričani, da prav ta, za mnoge tako zapeljiv status ekskluzivnosti umetnika, deluje proti ustvarjalcem. Da jim med drugim  preprečuje, da se povežejo in prepoznajo v skupnem s podobno depriviligiranimi sloji družbe kot enaki med enakimi, da stopijo skupaj in izborijo enake socialne pravice za vse in konec koncev upravičeno zahtevajo primerno plačilo za svoje delo. Kot zanimivost mi je Katja kasneje poslal dokument o umetniški akciji Srbskega umetnika Đorđeviča, ki je že lata 1978 pozval številne svetovne umetnike, da se pridružijo  skupnemu protestu proti umetniškim inštitucijam, a večina od njih njegove pobude ni prepoznala za svojo, da bi se ji tudi aktivno pridružila. Sama jo šele danes doživljamo kot še kako aktualno. https://whatwasmodernart.wordpress.com/2020/09/11/international-strike-of-artists/

SECESSIO PLEBIS / IZSELITEV LJUDSTVA

Strategija, ki jo je uporabilo rimsko ljudstvo pri pogajanju s patriciji

Rimski plebejci so bili zelo nezadovoljni z vladavino rimskih patricijev in njihovega senata, zato so se za dosego svojih ciljev poslužili zanimivega ukrepa, in sicer izselitve. Šlo je za neke vrste protest, podoben današnji stavki, saj je njihova masovna izselitev iz mesta patricijem povzročila veliko težav. Z njihovim odhodom so se zaprle vse trgovine malih trgovcev in delavnice mestnih obrtnikov, kar je škodovalo tudi večjim gospodarskim dejavnostim državnega pomena, denimo pristaniščem in trgovini s sosednjimi ljudstvi. Plebejci, ki so se v začetku 5. st. pr. Kr. iz Rima izselili prvič, so to protestno dejanje v času tega in naslednjega stoletja ponovili še večkrat, po nekaterih virih so se vsega skupaj izselili kar petkrat. Te njihove izselitve so bile uspešne zato, ker so se zavedali, da predstavljajo veliko večino rimskega prebivalstva, ki pridela večino hrane in drugih življenjsko pomembnih sredstev. Patriciji kot precej manjša skupina, ki je prestavljala vrhnji sloj prebivalstva in je brez plebejcev ostala tudi brez svojih vojakov, so bili primorani pogajati se s plebejci in ustreči njihovim zahtevam. Plebejci so tako dobili možnost, da so jih v  senatu zastopali ljudski tribuni, ki so pozneje lahko predlagali tudi zakone, s katerimi se je povečala politična moč plebejcev. Vsa trenja med patriciji in plebejci se niso nikoli dokončno razrešila, toda zakoni, ki so jih sprejeli po zadnji izselitvi v 3. st. pr. Kr., so zelo izenačili neenakosti med obema razredoma in po dvesto letih povzročili nastanek novega, patricijsko plebejskega plemstva, ki je predstavljalo pomembno gospodarsko in vojaško moč pri nadaljnji širitvi rimskega imperija. 

     The Secession of the People to the Mons Sacer, engraving by B. Barloccini, 1849.

Pa še zanimiv odlomek, o tem, kako so patriciji poslali najbolj spretnega govorca, senatorja Menenija Agripo prepričevat plebejce, ki so se iz protesta izselili na goro Mons Sacer, da se vrnejo  v Rim.

VEČ O SECESSIO PLEPIS (ODCEPITVI LJUDSTVA) PREBERITE NA: 

Secessio plebis - Wikipedia

ARHITEKTURNO DELO = PREKARNO DELO

TINA FERFILA

"Osebni za-govor prekarne delavke 

V resnici ne obstaja noben legitimen razlog, da bi me sistemska sila porivala v brezpravni položaj, v nevidnost in v odsotnost dialoga, v odpoved socialnim in delavskim pravicam, v položaj drugorazredne državljanke. 
 
Raje bi, da me ne najamejo kot storitev in plačajo kot blago!

Raje bi, da nimam statusa gospodarske družbe.

Raje bi, da nisem delodajalka in delavka v isti osebi.

Raje bi, da država, ko se gre za moje bolniško nadomestilo v prvih 30 dneh, ne bi iz zveze delavka – delodajalka zradirala delavke!

Raje bi izbrala drug študij in drug poklic.

Raje bi, da so se med preteklo finančno krizo še vedno spoštovali ILO standardi!"

TININ esej z naslovom izšel 30. aprila, 2021
Arhitekturno delo = prekarno delo
lahko v celoti preberete skupaj s sklopom prispevkov na temo prakarnega dela na portalu za književnost in mišljenje VRABEC ANARHIST na naslednji povezavi: 

http://vrabecanarhist.eu/tina-ferfila-prekarno-delo/