Kreativni razred

 

SREČANJE S KATJO PRAZNIK

EKSKLUZIVNI STATUS UMETNIKA POD VELIKIM VPRAŠAJEM

 Prvi sončni dan sva prisotnost Katje Praznik, sicer profesorice na oddelku Umetnost in vodenje na univerzi Buffalo v New Yorku, v Ljubljani izkoristili za dolg in zanimiv pogovor o usmeritvah skupine Skozi oči prekariata, o statusu in vlogi samozaposlenih v kulturi. To je tudi sicer tema Katjine knjige nadvse zanimive PARADOKS NEPLAČANEGA UMETNIŠKEGA DELA (poglej v BRALNICO).  Razmišljali sva o tem, kako bi za dosego demokratičnih ciljev in pravične obravnave kulturnikov in drugih zapostavljenih državljanov potrebovali skupno solidarnost vseh neprivilegiranih slojev družbe, saj bi le tako pridobili zadostno pogajalsko moč za spremembe. Pa ne ono, deklarativno, ampak z dejanji podprto solidarnost. Eden od problemov, ki nam tu stoji nasproti je kulturni ekskluzivizem, ki je po svoji naravi del meščanske liberalistične miselnosti. Ta jemlje umetnika in ustvarjalnost kot nekaj, kar je lastno samo redkim navdihnjenim posameznikom in ne vsem ljudem in obravnava ustvarjalni proces, kot delo, ločeno od običajnega dela za materialno preživetje. Celo nasprotno, terja od umetnika, da se v popolnosti distancira, malodane prezira kakršnokoli kontaminiranost ustvarjalnega dela z razmišljanjem o denarju in plačilu za tovrstno delo. Tak koncept vzdržuje umetnost kot prostor osvobojen dela za denar. Ali kot citira Katja Praznik misli iz knjige Vasqueza Art and Society »Osrediščenje umetniškega daru na malo posameznikov ohranja načelo delitve dela z vso njeno škodljivostjo v sferi, ki bi morala biti po naravi univerzalna - v sferi ustvarjanja« in dodaja da prav »afirmacija tega načela deli ljudi na ustvarjalce in potrošnike s čimer preprečuje nadaljnji razvoj posameznikov kot ustvarjalnih bitij« Obe s Katjo sva prepričani, da prav ta, za mnoge tako zapeljiv status ekskluzivnosti umetnika, deluje proti ustvarjalcem. Da jim med drugim  preprečuje, da se povežejo in prepoznajo v skupnem s podobno depriviligiranimi sloji družbe kot enaki med enakimi, da stopijo skupaj in izborijo enake socialne pravice za vse in konec koncev upravičeno zahtevajo primerno plačilo za svoje delo. Kot zanimivost mi je Katja kasneje poslal dokument o umetniški akciji Srbskega umetnika Đorđeviča, ki je že lata 1978 pozval številne svetovne umetnike, da se pridružijo  skupnemu protestu proti umetniškim inštitucijam, a večina od njih njegove pobude ni prepoznala za svojo, da bi se ji tudi aktivno pridružila. Sama jo šele danes doživljamo kot še kako aktualno. https://whatwasmodernart.wordpress.com/2020/09/11/international-strike-of-artists/