SLAVOJ ŽIŽEK
Slavoj Žižek v tem odlomku ugotavlja, kdo je danes eksploatiran.
»Mi ne moremo več reči ljudje. (se bodo demokratično odločili) Kateri ljudje? Ljudje so razdeljeni …. Kaj mislim s tem? Za marksiste »ljudje» običajno pomeni delavski razred. Toda ali ste opazili, če malo poznate zgodovino, kako se predstavlja oziroma funkcionira v vsaki epohi druga skupina ljudi kot resnični proletarci. Na primer, pred sto leti so bili resnični predstavniki delavskega razreda običajno rudarji ali jeklarji.
Kdo je to danes? Obstaja mnogo kandidatov in mi moramo
sprejeti to pluralnost. Obstajajo eksploatirani delavci, posebej v tretjem svetu
in v tretjem svetu so tudi tisti, ki niso eksploatirani v običajnem smislu, to
je da so najeti in plačni, medtem ko kapitalist in država pobereta profit. Ti
so eksploatirani na način, da kapitalistični cikel proizvodnje uniči njihove
pogoje za preživetje. Na primer, bral sem, da sedaj na severu Kanade
proizvajajo nafto s frackingom in to na
področju, kjer živi nekaj avtohtonih Američanov. Oni niso direktno
eksploatirani, toda ker je po postopku frackinga zemlja uničena in kontaminirana
s kemikalijami, so tako njihovi pogoji za preživetje uničeni.
Potem imamo študente brez možnosti zaposlitve, imamo
prekarne delavce, ki živijo v veliki negotovosti, imamo ženske, ki opravljajo
delo, ki ni zajeto v kapitalistični proces realizirane vrednosti, delajo
neplačano delo in pametne analize so pokazale, da brez tega neplačanega dela
žensk in ostalih članov družine običajna kapitalistična eksploatacija ne
bi mogla delovati. Vse te druge oblike morajo biti tu.
V teh pogojih je norost, da se fokusiramo na delavski
razred. V mnogih državah je delavski
razred rahlo privilegiran glede na nezaposlene, ženske in druge. On lahko počne stvari, o katerih ti
eksploatirani ne morejo niti sanjati.
Recimo, če vas zanima, v moji državi Sloveniji moram priznati, sem
pogosto oponiral delavskim štrajkom. Zakaj? Ne zato, ker se ne bi strinjal z
idejo delavskih štrajkov, ampak zato, ker sem spoznal, da si v Sloveniji lahko samo
privilegirani delavci, tisti z zagotovljenim delom in redno zaposlitvijo
v javni upravi; kot so zdravniki, policisti, sodniki, profesorji, lahko
privoščijo štrajk. Običajni delavci v majhnih podjetjih si štrajka ne morejo
privoščiti. Zato je paradoksalno, da če si klasični proletarec z redno službo,
je to skoraj privilegij. In mislim, da bo tiste sanje levičarjev, da moramo vsi priti
skupaj; ženske, študenti, delavci, migranti
in tako naprej, zelo težko doseči.
Moj prijatelj Alain Badiou je glede tega celo pesimist, jaz ne bi šel tako daleč kot on. Toda on celo misli, da so v Zahodni Evropi in ZDA delavci tam kot skupina že del tega, kar Lenin imenuje delavska aristokracija; privilegirani, popolnoma korumpirani in na njih ne moremo več računati. Potem pa Badu predlaga kot primer še ene agente emancipacije in jih imenuje nomadski proletariat, torej te brezdomce, ki emigrirajo v Evropo in tako naprej. In celo tu stvari niso tako preproste. To mislim zato, ker sem bral eno zelo dobro analizo, kdo prihaja v Evropo kot imigrant? Večinoma ne tisti resnično obupani iz Irana, Afganistana, ok, tu so tudi ženske, otroci, toda večina od njih so zelo sposobni mladi ljudje z celo nekaj finančne stabilnosti, saj da prideš iz Afganistana v Evropo, potrebuješ tisoče dolarjev, da podkupiš carinike in tako naprej… Zato mislim, in to je najbolj žalostna točka kapitalizma, je skoraj nemogoče zgraditi enotno fronto proti njim.»
O KURDSKI ROŽAVI: https://merip.org/2020/07/the-kurdish-freedom-movement-rojava-and-the-left/
Ni komentarjev:
Objavite komentar