PISMO INDIJANSKEGA POGLAVARJA SEATTLEA

 

Pismo indijanskega poglavarja Seattle-a predsedniku ZDA 1855

Ko Veliki poglavar iz Washingtona pošilja svoj glas, da želi kupiti našo zemljo, zahteva preveč. Kako je mogoče kupiti ali prodati nebo ali zemljo? Kako tuja se nam zdi ta zamisel. Če svežina zraka in bistrina vode ne pripada nam, kako bi lahko kupčevali z njima?

Vsaka ped te zemlje je mojemu ljudstvu sveta. Vsaka borova iglica, vsako zrno peska v rečni plitvini, vsaka meglica v temnem gozdu je sveta v srcu in v spominu mojega ljudstva. Sijoča voda naših brzic ni le voda, je tudi kri naših prednikov. Svoje otroke morate učiti, da je ta zemlja sveta. Da vsak skrivnostni odsev v bistrem jezeru
pripoveduje o spominih in dogodkih iz življenja mojega ljudstva. Žuborenje vode je glas mojih dedov.
Dišeče trave so nam sestre, jelen in veliki orel so nam bratje. Kamniti vrhovi, sončni pašniki, toplo konjevo telo in človek, vse pripada isti družini. Reke tešijo našo žejo, nosijo naše kanuje, hranijo naše otroke. Zato poučite svoje otroke, da so reke naši in
vaši bratje.
Vemo, da nas beli človek ne razume. Njemu je zemlja povsod enaka. Kot tujec je, ki se pritihotapi ponoči in vzame, kar potrebuje. Ropa jo, kakor da bi mu bila sovražnik. Potem odide in pusti za seboj puščavo. Za Indijance so drevesni sokovi prežeti s spomini naših prednikov, ki jim je zemlja mati. Vaši mrtvi pa odhajajo med zvezde in pozabljajo na zemljo, ki jim je dala življenje.
Povejte svojim otrokom, da je zemlja pod njihovimi stopali pepel naših dedov. Tako jo bodo spoštovali. Učite svoje otroke, kakor smo mi učili svoje, da je zemlja naša mati.
Vse, kar se zgodi zemlji, se bo zgodilo tudi njenim sinovom. Ne vem. Naš način življenja je drugačen od vašega. Od pogleda na vaša mesta nas zabolijo oči. Morda zato, ker smo divji in ne razumemo. Vaš ropot žali naša ušesa. V vaših mestih ni mirnega kotička. Kaj velja življenje, če ne moreš prisluhniti odpiranju listja spomladi, kriku kozoroga, nočnim prepirom žab in mehkim zvokom vetra, ki se igra po vodni površini. Če te ne osveži opoldanski dež, če ne vdihavaš vonja dišeče borovine. Največje bogastvo rdečega človeka je - zrak. Beli človek pa, kot da ne zaznava zraka, ki ga vdihava. Kot nekdo, ki že dolgo umira in je neobčutljiv za smrad. Če vam prodamo zemljo, nikar ne pozabite, kako dragocen je zrak - od njega vse živi, vse si deli ta zrak - zveri, drevesa, človek. Razmislili bomo o vaši ponudbi, da kupite našo zemljo, a težko bo, ker nam je ta zemlja sveta. Če se jo bomo odločili sprejeti, bomo zahtevali, da izpolnite tale pogoj: beli človek bo moral tudi z živalmi na tej zemlji ravnati kakor z brati. Po prerijah sem videl na tisoče bizonov, ki jih je beli človek pobil kar s svojega drvečega ognjenega konja. Mi ubijemo edino takrat, ko nam to pomaga preživeti. Kaj je človek brez živali? Če bi jih iztrebil, bi umrl tudi sam zaradi globokega občutka samote v svoji duši. Vse, kar se zgodi živalim, se bo kmalu zgodilo tudi človeku. V svetu je vse povezano. Mi vemo: zemlja ne pripada človeku, človek pripada zemlji. Mi to vemo. Vse je povezano, kakor kri, ki združuje eno družino. Zavedamo se tudi tega, morda bo nekega dne to spoznal tudi beli človek: naš in vaš Bog je isti Bog. Morda mislite, da Boga posedujete vi, kakor mislite, da lahko posedujete našo zemljo. A to ni mogoče. On je Bog človeku in njegovo usmiljenje je isto do rdečega in belega človeka. Ta zemlja je Bogu dragocena in poškodovati zemljo pomeni pokazati prezir do njenega Stvarnika. Kje so gozdovi? Izginili so. Kje je orel? Izginil je. To je konec življenja in začetek borbe za obstanek. Ni si človek izmislil tkanine, ki ji pravimo življenje. Človek je samo drobno vlakno v njej. In če ne bo z njo ravnal kot s prijateljem, bo uničil tudi sebe.

Zahvaljujemo se slikarju Stojanu Graufu za posredovan prevod pisma.

*Poglavar Seattla (bolj natančno znan kot Seathl) je bil poglavar Susquamish, ki je živel na otokih Puget Sound. Kot mladi bojevnik je bil načelnik Seattla znan po svojem pogumu, drznosti in vodstvu. Prevzel je nadzor nad šestimi lokalnimi plemeni in nadaljeval prijateljske odnose z lokalnimi belci, ki jih je vzpostavil njegov oče. Njegov zdaj slavni govor naj bi imel decembra 1854. Obstaja več različic njegovega pisma, ki so jih do neke mere prilagajali duhu časa, pa vendar se lahko razbere bistvo sporočila.