Kreativni razred

KEN LOACH: "BOJA NE MORETE PREPUSTITI DRUGIM"

Črt Poglajen, Alenka Sottler, Ana Lah

                   Foto: Zasebni arhiv Kena Loacha

Ken Loach sodi med najostrejše kritike sodobne britanske družbe. Njegovi filmi so osredotočeni na vprašanja, kot so brezdomnost, razpad delavskih družin, neuspeh sledilcev spletnih gurujev, problemi, s katerimi so soočeni ljudje, ko pridejo v stik z rigidno državno birokracijo, in boj za enakopravnost. Loachovo delo je prepoznano po vsem svetu, za filma Veter, ki strese ječmen in Jaz, Daniel Blake pa je na festivalu v Cannesu prejel zlati palmi. Prosili smo ga, da z nami deli svoj pogled na prekariat, na aktivne politike zaposlovanja in na evropski zeleni sporazum.

4. 3. 2021

OBJAVLJENO V MLADINI

Ko sem si pred intervjujem ogledal uradne strani britanskega zavoda za zaposlovanje, sem se spomnil časov, v katerih sem sam iskal delo. Hecno se mi je zdelo, ko je na zavodu resnobna predavateljica zbranim skušala pojasniti, kako se pripravi življenjepis, v katerem je mogoče »učinkovito prodati svoje prednosti«. In to kljub temu da je bilo povsem jasno, da sama ne zna napisati prepričljivega življenjepisa, kaj šele kaj prodati. Kako vi gledate na aktivne politike zaposlovanja, katerih del so tudi tovrstna izobraževanja?

Rekel bi, da je napačen celoten sistem, v katerem smo. Tu, v Britaniji, kot kaže, pa imate enake težave tudi vi. Sistem krivdo za brezposelnost nalaga na ramena tistih, ki so brez dela, čeprav je jasno, da ni dovolj delovnih mest, da bi lahko bili vsi zaposleni. Posledica kapitalističnega sistema, v katerem delavci tekmujejo drug z drugim, je, da ljudje izgubljajo službe, ostajajo brez sindikalnih pravic, brez plačanega dopusta in dogovorjenega delovnika. Potrebovali bi drug sistem, sistem, v katerem so sindikati močni, v katerem so podjetja v lasti ljudi, ki so v njih zaposleni, in v katerem so močne tako zadruge kot podjetja v lasti lokalnih skupnosti. Glavni cilj podjetij ne bi smel biti proizvodnja trajnostnega blaga ali storitev, ampak skrb za ljudi, ki so njihov del in so v njih zaposleni.

Dejali ste že, da je v Veliki Britaniji v trenutku, ko je vodenje vlade prevzela Margaret Thatcher, osnovni princip namesto skupnega dobra postala zasebna požrešnost. Zakaj in kako so individualizem, tekmovalnost in prosti trg tako hitro postali nadomestek za solidarnost, sodelovanje in zaščito delavskih pravic?

Desničarska Konservativna stranka, ki je zmagala na volitvah leta 1979, je pripravila ukrepe za slabitev sindikatov in celotnega delavskega gibanja. Thatcherjeva je svoj cilj dosegla v treh korakih. Začela je s spodbujanjem napadov na šibkejše sindikate, ki jih je bilo mogoče sorazmerno zlahka premagati. Država je odprto stopila na stran delodajalcev, kar je vrhunec doseglo ob stavki rudarjev. Desno usmerjeni laburisti tedaj niso zastopali interesa delavcev in rudarjev niso podprli. Zato so bili ti poraženi. Drugi korak, ki so ga naredili konservativci, je bil sprejem zakonodaje, ki je sindikatom močno otežila delo in organizacijo. Tretji korak pa je bil, da so dopustili hitro rast brezposelnosti. Tako je število brezposelnih v kratkem času naraslo s slabega milijona na dobre tri milijone. Številni so bili zaradi tega pripravljeni delati za mnogo nižje plačilo kot prej. Kar je zelo otežilo obrambo višine plač in oslabilo delavstvo, moč zasebnih podjetij pa je sunkovito narasla. Miniva 30 let, odkar Margaret Thacher ni več ministrska predsednica, se mi pa zdi, da se stvari od tedaj niso kaj dosti spremenile. Vlade so od osemdesetih let vodili bodisi konservativci bodisi laburisti, pri čemer so si laburisti malodane skozi vso zgodovino prizadevali, da bi obranili interese zasebnega kapitala. Ob tem pa so se trudili še nekoliko izboljšali življenja delavcev. In do tega v večji meri ni nikdar prišlo. Najslabši britanski premier za Margret Thatcher je bil gotovo Tony Blair. Nadaljeval je s privatizacijo, sovražil sindikate in začenjal nelegalne vojne na tujem. Njegova vlada je bila zelo desničarska, čeprav je svoj položaj zavzel skozi moč organiziranega delavstva. In prav to ilustrira jedro problema.

 Kako naj delavstvo prevzame moč, če se njegovi izvoljeni predstavniki kar naprej menjavajo stran?

Pred štirimi leti je Laburistična stranka za vodjo izbrala Jeremyja Corbyna, dejanskega človeka z leve. Pod njegovim vodstvom so bile pripravljene politike, ki bi prinesle radikalno spremembo. Program bi zmanjšal moč velikih korporacij. Zajemal je namreč javno lastništvo nad ključnimi industrijskimi panogami, močno socialno državo, ki bi vsem omogočala dostop do vode, elektrike in plina. Pa tudi ustanovitev javne banke, ki bi investirala v trajnostno naravnano industrijo in zaščito okolja. A sta se esteblišment in vladajoči razred odločila, da bosta tovrstno vizijo uničila. Pa ne le vizije, ampak tudi Jeremyja Corbina samega. In uspelo jima je. Vanj so bile usmerjene najbolj neverjetne obtožbe. Proglašen je bil za rasista in za podpornika terorizma, kar je laž. Izgubil je volitve in bil zamenjan z desničarskim voditeljem, kar osvetljuje mit o zahodni demokraciji. V imenu delavskega razreda namreč ni sprejemljivo predlagati radikalnih sprememb. VPR Ključna predpostavka neoliberalizma je, da je človek lahko uspešen, če je dovolj odločen, dela več kot ostali in je sposoben vstati vselej, ko ga življenje zabije k tlom. Zakaj ta filozofija ustreza ljudem, ki imajo denar in moč, je sorazmerno enostavno razumeti. Se pa zdi težko razumljivo, kako jo je za osrednji koncept razvoja sprejela celotna družba. Neoliberalizem je zapeljiv mit. Je pa dejstvo, da kapitalizem monopolizira tako moč kot tudi bogastvo. Ustvarja neenakost. Med tistimi, ki nimajo ničesar, se vselej najdeta eden ali dva taka, ki se uspeta izviti iz revščine, ostali pa ostanejo izkoriščani in negotovi. Tako imenovana meritokracija je pravljica za otroke, jo pa intenzivno promovirajo tako mediji kot tudi država.

Zdi se, da je podjetnik heroj modernega časa, dejstvo pa je, da je podjetnik človek, ki dobiček ustvarja z izrabo dela drugih. Ko smo pred leti na Fakulteti za družbene vede diskutirali z znanim profesorjem ekonomije Guyem Standingom, je ta dejal, da je prekariat razred v nastajanju, s čemer se nisem strinjal. Poudaril sem, da gre po mojem prej za zapuščen del delavskega razreda in da delavskega razreda ni dobro cepiti. Kako na to gledate vi?

Mislim, da imate prav vi. Sklep, da znotraj enega razreda obstaja več različnih podrazredov, je napačen. Obstaja en razred, opredeljen z odnosom do produkcijskih sredstev. Če živite od dela, ste del delavskega razreda. In to ne glede na to, ali ste kvalificiran delavec z visoko plačo ali nogometaš. Če ste prekarec, sodite med najbolj izkoriščane dele delavskega razreda. Podobno, kot če ste med brezposelnimi.

Vaši filmi govorijo o turobni realnosti sodobne britanske družbe. Protagonisti niso heroji ali posamezniki s posebnim poslanstvom, ampak povsem realni ljudje, ki so jih oblikovale težke socialne razmere in boj za preživetje. Kakšna je v tovrstnem razrednem boju vloga umetnosti? Kaj lahko umetnost naredi, da bi spremenila družbo in njene vrednote?

Naj najprej opozorim na dejstvo, da mora umetnost biti svobodna. Edina omejitev, ki jo sme imeti, je domišljija umetnika. Ne morete namreč sugerirati, v katero smer naj bi človekova domišljija krenila. V tem kontekstu lahko umetnik izbere, kaj bo povedal o svetu. Lahko se posveti družbeni pravičnosti, enakosti, človekovim pravicam ali zaščiti okolja. Lahko pripoveduje zgodbe ali razsvetljuje tragedije. Lahko prikaže zgodovino razrednega boja, ki je bil od prve industrijske revolucije naprej temeljna družbena tema. Lahko družbi nastavi ogledalo.

Kdo je vaše občinstvo, kaj menite?

Vsakdo z odprtim duhom, upam. Razvili smo sistem javnih predvajanj (njegovih filmov, op. p.), pri katerih je filme ob nizkem plačilu mogoče videti v domovih krajanov, barih, nogometnih klubih, šolah, na univerzah in v majhnih krajih, kjer nimajo kinodvoran. Tisti, ki filme predvajajo, lahko zaračunajo nizko vstopnino, in tako zberejo sredstva za dobrodelne namene, lokalne skupnosti, brezplačne menze, sindikate, pa tudi za politične cilje. Jaz, Daniel Blake, ki je bil precej uspešen v komercialnih kinematografih, je bil na ta način javno projeciran več kot 700-krat. Jaz, Daniel Blake je zgodba o možu, ki ga je britanski socialni sistem zlomil. Zanima me, kaj bi mu predlagali, če bi bil Daniel vaš prijatelj. Kaj bi lahko naredil, da bi njegovo življenje in življenje ljudi, ki so mu blizu, postalo vsaj znosno, če ne dobro? Daniel je bil kot človek zelo ponosen. Ni hotel prositi za pomoč. Zato bi moj prvi nasvet zanj bil, da poišče pomoč – pri sosedih, prijateljih in podpornih organizacijah. Veliko ljudi se sramuje svoje revščine. Sramujejo se lakote, pa tudi tega, da so brezdomni. Zato postanejo osamljeni. Paul Kaverty, ki je spisal scenarij za ta film in pred tem izvedel večino raziskav na terenu, je to zaznal zelo pogosto. Moj drugi nasvet Danielu pa bi bil, da postane političen. Ne morete se umakniti in boja prepustiti drugim. Pomembno je, da se mu pridružite.

Ob predstavitvi evropskega zelenega dogovora je bila varnost zaposlitev med ključnimi temami. Je pa ves fokus trenutno osredotočen na zmanjšanje izpustov ogljikovega dioksida in energetsko tranzicijo. Kaj bi morali biti ključni elementi trajnostnosti?

Velika podjetja delujejo v neposrednem nasprotju s trajnostnostjo, ker je njihova osrednja skrb dobiček. Drugače enostavno ne morejo delovati. Povečati želijo svoj tržni delež, do česar lahko pridejo s tem, da so cenejši od tekmecev. Zato morajo – ne glede na to, ali so inovativna ali ne – pritiskati na plače in na delovne pogoje. Kar je v neposredni oporeki s trajnostnostjo. Ne moremo imeti zelene transformacije, ne da bi pred tem spremenili ekonomijo. Če želiš biti trajnosten, moraš imeti zagotovljen delovni teden in varnost zaposlitve, zelena tehnologija ni dovolj. Velika podjetja bi morala biti v javni lasti. Moramo pa najti nove organizacijske forme, ki bodo omogočale industrijsko demokracijo, ne pa koncentracije moči v rokah javnih uslužbencev, ki vladajo s centra in od zgoraj navzdol. Podjetja so lahko v lasti skupnosti ali zadrug, morajo pa biti vpeljana načela skupnega dobra, spoštovanja do zaposlenih in tudi do trajnostnosti.

Kakšna bo prihodnost dela po četrti industrijski revoluciji? Ste optimist?

Tehnologija je zgolj znanje in znanje je brez predznaka. Lahko je uporabljeno v korist vseh ali za koncentracijo zasebnega dobička. Zato je pomembno vedeti, kdo ima v lasti tehnologijo in kdo nadzira to, ali je tehnologija učinkovito uporabljena za doseganje skupnega dobra. Danes je večina visoko tehnoloških podjetij v lasti posameznikov, ki zbirajo privatna bogastva. Posledica tega pa je, da imamo več revščine, neenakosti in brezdomnosti in to kljub vsem tem tehnološkim pridobitvam. Možen je seveda tudi drugačen svet, a moramo najti politično pot za njegovo realizacijo. 

http://www.spehnakruhu.com/art/ken-loach-boja-ne-morete-prepustiti-drugim