Alenka Sottler
Ustvarjanje
je velik kaos. Barve, črte, packe, težko je najti kaj, na kar bi se lahko oprl.
Le počasi, z opazovanjem, z razmišljanjem, številnimi neuspelimi, tudi
večletnimi poskusi in skicami ti uspe izluščiti red, načrt, vzorec in gradivo preoblikovati
v oprijemljivo celoto z ritmom, harmonijo, ravnotežjem in pravimi proporci. Na
koncu morajo vsi elementi sodelovati in se podpirati, da se vse skupaj sestavi
v celoto. V njej ima vsak najmanjši delec pomembno nalogo in prispeva, da se
kaos spremeni v umetnino. Umetniško ustvarjanje nas uči gledati na življenje
celovito, holistično. Vedno je treba razmišljati o celoti, o tem, kar velja za
vse, o tem, kako graditi, vse od najmanjših pa do največjih delcev, ki se povežejo
v smiselno in harmonično enovitost. Ko se ta sestavi, jo prepoznamo kot nekaj
lepega ali presežnega, pa naj bo to umetnina ali v smiselno celoto urejena in vodena
družba. Humanistične vede in umetnost, ki sta jim lastna celovito gledanje na
svet in iskanje tistega presežnega skupnega dobrega, so danes kot zlato,
potopljeno na dno družbenega čebra, polnega blatne vode.
Izločila sem dva za prekarne delavce in
hkrati celotno družbo pomembna dogodka v preteklem letu. Enega črnega,
negativnega, in drugega belega, pozivnega. A že med mojim pisanjem je prišlo do
hitrega in dramatičnega preobrata, da je bil potreben dodaten komentar. Dogodka
na videz nista povezana, a vsak zase in tudi oba hkrati govorita o razpokah in izgubljeni
celovitosti naše družbe.
22.
NOVEMBER, ČRNI DAN ZA SAMOZAPOSLENE
KRPANJE
DISPROPORCEV
Lansko leto si bomo samozaposleni
zapomnili po še eni meji med državljani Slovenije, ki bi jo poslanici lahko
odpravili, pa je niso. Zgodil se je črni 22. november 2017. Takrat je državni
zbor zavrnil pobudo, po kateri naj bi Zavod za
zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) samozaposlenim začel izplačevati
bolniško nadomestilo s 15. in ne šele 31. dnem bolniške odsotnosti. Če smo doslej verjeli, da je neizplačevanje
bolniškega nadomestila prvi mesec in še približno tretjino drugega ob enakem
vplačevanju za zdravstvene pravice samozaposlenih le žalostna anomalija
sistema, pa imamo zdaj črno na belem, da to ni tako. To mejo med državljani sta
postavili država in večina njenih trenutnih poslancev, ki so glasovali proti
takrat, ko so imeli priložnost glasovati za popravo krivice in prispevati k
večji socialni varnosti, pravičnosti in enakopravnosti med državljani.
TERJANJE RAVNOTEŽJA
Za enake mesečne prispevke, enake
pravice! Gre za temeljno človekovo pravico in o tem se sploh ne bi smelo
razpravljati. So za nesprejem amandmaja krivi nezadostna informiranost
poslancev, slabo pripravljeni izračuni in projekcije, pomanjkanje občutka za
solidarnost, kratkoročno razmišljanje, nerazumevanje pomena tega predloga ali
občutek, da strah pred tem odpira vrata še večjemu samozaposlovanju, tega ne
vem. Vem le, da so poslanci večinsko glasovali proti amandmaju in svoje
glasovanje med drugim takole utemeljili:
»Glede na omejena sredstva za
obvezno zdravstveno zavarovanje bi to posledično pomenilo, da bi se morale
bistveno krčiti zdravstvene storitve, ki so pravica iz obveznega zdravstvenega
zavarovanja, bodisi njihov obseg bodisi vrste (na primer opustitev uvedbe novih
zdravstvenih storitev ali metod zdravljenja, novih zdravil, novih medicinskih
pripomočkov).«
Me je pa vseeno
ganilo, da so poslanci Levice vložili dopolnilo za samozaposlene. Vsaj za hip se je zdelo, da vendarle nekdo misli tudi na nas. Da gre končno za
poravnavo neke globoke nepravičnosti. Da nas morda sistem vendarle ni povsem
spregledal. Da nekdo razume, kaj se dogaja s samozaposlenimi vsaj takrat, ko zbolijo. Plačano bolniško odsotnost bi tako ali tako pridobili zgolj
tisti samozaposleni, ki ne zaposlujejo delavcev, ki bi jih lahko nadomeščali med
boleznijo. Sprva
je bil predlog, da se izplačuje bolniško nadomestila celo od 4. dneva bolezni,
pozneje pa, kakor kažejo objave v časopisih, se je kdove zakaj to obdobje
podaljšalo, in sicer na od 15. dneva bolniške dalje, a kljub vsemu je bil
predlog korak naprej.
V prispevkih
spletnega medija za neodvisno novinarstvo Pod črto najdem naslednje podatke: V Sloveniji
se atipične oblike dela, kot so samostojno podjetništvo, agencijsko delo,
študentsko delo, v nekaterih primerih tudi delo za določen čas, povečujejo.
Trenutno je med vsemi zaposlitvami v Sloveniji 41 odstotkov atipičnih. Takšno
delo pa delavcu ne zagotavlja enakega socialnega in ekonomskega varstva kot
delo za nedoločen čas: skoraj četrtina samostojnih podjetnikov v Sloveniji živi
pod pragom tveganja revščine. Podatek Statističnega urada Republike Slovenije
(SURS) govori, da je bila leta 2016 skoraj četrtina (23 odstotkov) samostojnih
podjetnikov pod pragom tveganja revščine. Odstotek revnih samozaposlenih je
celo primerljiv z odstotkom revnega delovno neaktivnega prebivalstva. Izmed
delovno neaktivnih Slovencev je revnih 26,3 odstotka. Med mladimi pa je ta
odstotek sploh najvišji v Evropi: skoraj 76 odstotkov mladih Slovencev dela v
atipični obliki zaposlitve. https://podcrto.si/prekarno-delo-skodljivo-za-delavce-in-postene-delodajalce/
Naj opozorim,
da je med samozaposlenimi kar 60 odstotkov žensk. Z njimi je neposredno
povezana usoda njihovih otrok, če sploh tvegajo materinstvo. Sploh kdo pomisli
na kar pogost primer, ko otroci samozaposlenih mam zbolijo dva- ali večkrat v letu?
Izguba več mesečnih dohodkov je grozeča bližnjica samozaposlenih na družbeno
dno. Na tak primer ne bi pomislila, če ga ne bi izkusila. Ko sem zbolela za le po
tri tedne, mi ni pripadlo bolniško nadomestilo niti za en dan. Visoko
izobražene znanke v prevajalskem poklicu mi pripovedujejo težke zgodbe. Prevajajo
brez predaha, bolne, z vročino, z angino ali gripo in še čim hujšim … Če dela
ne opravijo, ni že tako nizkega honorarja, brez njega pa ni plačane najemnine
za stanovanje, položnic, grozi izklop interneta, nujnega za opravljanje tega
dela.
Obišče me kolega s statusom samostojnega podjetnika z
diagnozo raka, ki si po operaciji ni mogel vzeti niti dneva za bolniško. Tik
pred novim letom opravi glavnino svojih poslov, nikogar ni, ki bi ga lahko
nadomestil. Če v novoletnem času ne bo zaslužil za vse leto, bo moral svoj s. p.
zapreti. Ogroženi bosta mesečno plačevanje vseh prispevkov v državno blagajno
in preživetje dveh majhnih otrok. Zanj bolniškega počitka ni.
Za
samozaposlene pravijo, da so zaposlovalci in da si morajo zato prispevke prvih
31 delovnih dni plačevati sami, pozabljajo pa tudi, da so hkrati delavci, ki bi
jim moral že prvi mesec bolezni bolniško nadomestilo plačati Zavod za
zdravstveno zavarovanje. Na to je opozoril v svoji kolumni Samo Rugelj. V njej
ugotavlja, da država priznava samozaposlenim samo tiste dolžnosti, ki jih imajo
kot zaposlovalci, ne priznava pa jim pravic, ki jim pripadajo kot delavcem.
Gre tu
za kršenje osnovnih pravic, se sprašujem tudi sama. A o tem bodo imeli zadnjo
besedo pravniki.
Nadaljuj na blogu SKOZI OČI PREKARIATA:
Ni komentarjev:
Objavite komentar