
Opustili
smo moč, ki nam jo nudi skupnost in se začeli zanašati na moč denarja. Bila je med
soseska pomoč pri delu in gradnji, izmenjava orodja, skrb za starejše in za
otroke, izposoja in medsebojna izmenjava in delitev viškov hrane in oblačil, skupnih prostorov... Za
vse to se ni plačalo nič. Za posameznike, četudi brez materialnega premoženja
in sorodstva, je delno vedno poskrbela skupnost in ohranila njegovo
dostojanstvo. Zdaj si mora vsak posameznik zase kupiti vsako stvar posebej sam,
saj mu skoraj nihče več brez plačila ne priskoči na pomoč. Pri tem je popolnoma spregledano,
kaj lahko kot edinstveno živo bitje prispeva družbi še drugače, saj šteje le
finančni prispevek. Zato je panika za tistega, ki mu v današnji družbi zmanjkuje
denarja, še toliko večja. To, da smo tako prestrašeni, nesrečni in odvisni od denarne
menjave, je dosežek trenutnega sistema in natančno to, kar potrebuje za svoj
obstoj. Zato je prvo dejanje upora povezovanje, obnova medčloveških vezi, ponovna
vzpostavitev skupnosti in veselje ob tem. Paradoksalno je, da smo pozabili, da ima v resnici skupnost veliko veliko večjo moč, kot bi se jo dalo kadarkoli
kupiti z finančnimi sredstvi. Pa tudi to, kako zelo nas to osrečuje. Zato je pot v večji individualizem v težkih časih napaka. Sprejemanje še večjih delovnih obremenitev pa plutje proti vetru. Obratno, povezovanje v skupnost lahko bolje nadomesti finančno negotovost in prinese večjo varnost.
Kreativni razred
zanj Alenka Sottler
Skupina skozi oči prekariata in njeno aktivno jedro Kreativni
razred te vabi, da rečeš aktualnemu sistemu NE in skupnosti JA in prideš na naše super zanimivo druženje v nedeljo, 2. aprila ob 16h v Lončarski
atelje ob kavarni SEM -a, Metelkova 2, v
Ljubljani.
»Tuje mi
je zatekanje v razne skupine, sem bolj za budno prisotnost in odzivanje sproti,
v vsakdanjem okolju, za odgovorno avtonomno delovanje.”
»Veš,
osebno nisem političen tip človeka, nisem tak aktivist na zunaj. Trudim se do
te mere finančno osamosvojiti, da bom potem nekoč iz te pozicije opozarjal na
številne napake v sistemu.»
»Naj se s
tem ukvarjajo mladi!«
»Ni to
zame!«
»Imam
toliko težav, da se zadnje čase posvečam le sebi in dokler tega ne rešim, se
bolj težko posvetim čemerkoli drugemu.«
»Za
aktivno sodelovanje me žal zmanjka.«
»Jaz
verjamem, da smo ljudje odgovorni zase, ne glede na to, kaj počnemo.«
»Na žalost
zaradi popolne zaposlenosti in utrujenost ne najdem več časa,«
»Vam
povem, če bom zaslužil samo majhen višek, ga Slovenija ne bo videla, raje ves
denar dam na Kajmanske otoke. Barabe.«
»Sem tako
zaseden, da ta hip res ne morem. Podpiram pa vse druge, ker je to res potrebno,
da se kaj naredi, a kot rečeno, ravno sedaj sem sredi ene ful gužve«.
»Nimam več
nobenega časa, na vseh koncih same zahteve, komaj zmorem najnujnejše«
***
»Če, kot
pravite kapitalizma nič več ne ovira, če
je kapitalizem zmagal, zakaj proti njemu ni večjega odpora? Saj veste, ljudje
so nekakšen sistem, In zaradi nečesa je kapitalizem veličini vendarle všeč.
Ne vem,
ali je to res. Upora morda ni, a vidim pa obup, umik ljudi vase, pobeg v individualnost, vidim razrast najrazličnejših
terapevtskih tehnik......
....Moram
pa vas nekaj spomniti. Takšen odziv ljudi ni nič novega. To se je že zgodilo ob
koncu rimskega imperija. Stoična
filozofija je zelo dober primer tega duha. Kaj pravijo stoiki? Da se je nesmiselno
vmešavati v stvari, nad katerimi nimaš moči, zaradi česar je edino smiselno
kultivirati svojo individualnost. Današnji sinonim tega je vlaganje vase, skrb
zase, danes se več ne učimo ampak vlagamo v svojo kariero, v svoje potenciale, vsi
smo majhne ekonomske enote, samostojni podjetniki, ki svoje življenje
urejujemo, kot da smo ves čas na trgu. Dejstvo, da smo Izgubili voljo
spremeniti svet, je logična posledica vrste svetovno - zgodovinskih porazov. Sam
sicer menim, da smo prehitro obupali, da smo prehitro prišli do teh sklepov, da
bi morali bolj potrpežljivo preučiti, kaj se je pravzaprav sploh zgodilo. Vidimo
pa posledice. Ljudje želijo v tem krutem svetu ostati prijazni, imeti želijo
prijetno družino, želijo biti prijazni do žena mož in otrok, kolikor se pač da,
ljudje želijo živeti zdravo življenje in si urediti lepa stanovanja. Vemo pa,
da so to značilne posledice tiranij. Če
si poskušam spet pomagati z rimskim imperijem - v tistih časih poznega rimskega imperija, ko so res vladali grozni
tirani, se je razširilo mnenje, da ni mogoče ničesar narediti, da so tirani
premočni - gremo zato raje domov in
bodimo dobri, bodimo odkriti znotraj svoji omejitev. Danes sicer mnogi nimajo
več niti možnosti, da bi si urejali stanovanje, morda le še sobo. Ampak veste,
to ni potrošništvo. To je pobeg. Temu so nekoč rekli notranji eksil, ki je
nastal zaradi pomanjkanja svobode.«
(madžarski
filozof Gaspar Miklos Tamas v intervjuju VEČINA LJUDI DELA, KER MORA DELATI…., Borut
Mekina, Mladina, 28. 7. 2O17) .
***
"Posamezniki,
ki se imajo za neodvisna bitja, ki nikogar ne potrebujejo, ki svojega obstoja ne
utemeljujejo na odnosih z drugimi, temveč na individualizmu, so prav tisti, ki
v veliki meri izgubijo svojo svobodo, zlasti v delovnih razmerjih: zanikajo
solidarnost, skupnost in medsebojno pomoč ter se znajdejo v vlogi objektov
najbolj nebrzdanega izkoriščanja, saj imajo kot posamezniki najšibkejši položaj
na trgu."
Sergio Bologna, zgodovinar in avtor knjige Vzpon Evropskih samozaposlenih
delavcev
***
»Funkcija
ideologije danes je, da ubije upanje.«
Slavoj Žižek
***
Skupina
skozi oči prekariata in njeno aktivno jedro Kreativni razred te vabi, da rečeš sistemu
NE in prideš v nedeljo, 2. aprila ob 16h v Lončarski atelje ob kavarni SEM -a, Metelkova 2, v Ljubljani.
Srečanja Kreatvnega razreda so vsako prvo nedeljo v mesecu ob16h uri v lončarskem ateljeju SEM-a, Metelkova 2 v Ljubljani