DR. RASTKO MOČNIK JE ZA ODPRAVO KAPITALIZMA, MI TUDI!

V pismih bralcev v Dnevniku in Delu smo zasledili dva zapisa dr. Rastka Močnika.

Veseli nas, ker so njegova stališča identična našim. Zato jih veseljem objavljamo tudi na našem blogu.

Delo, SOBOTNA PRILOGA, 28. avgust, 2021, PISMA BRALCEV, odlomek iz odziva Rastka Močnika na članek Frančka Drenovca PRIPRAVITI SE NA DAN POTEM objavljenem v Delu/Sobotni prilogi dne 21. avgusta 2021: https://www.delo.si/sobotna-priloga/pripraviti-se-na-dan-potem/

OB SEDANJI OPOZICIJI NE BO »DNEVA POTEM«

Franček Drenovec je v Sobotni prilogi 21. avgusta napisal, da je zdajšnja vlada prevzela oblast z državnim udarom. To je bržkone retorična figura, saj je sedanja vlada prevzela oblast s parlamentarnim spletkarjenjem – z običajno in stalno metodo v buržoaznih parlamentih. V tej luči je buržoazni parlament permanenten državni udar proti ljudstvu, ki ga je izvolilo. Primerjava parlamentarnih spletk z državnim udarom je dobro izhodišče za razmislek.

Po eni izmed zanimivejših teorij so pučisti navadno »modernizatorji« iz gospodarstva, vojske in državne uprave, ki hočejo pospešiti razvoj svoje »zaostale« družbe. Že od Pinochetovega protisocialističnega udara v Čilu leta 1973 pučisti pod geslom napredka in razvoja uvajajo neoliberalno politiko pod pokroviteljstvom ZDA.

Tudi sedanja vlada uveljavlja radikalno neoliberalno politiko. Z »Uberjevim zakonom« je institucionalizirala presežno izkoriščanje delavk in delavcev in jim dodatno otežila organiziranje. Sredi epidemije pušča propadati javno zdravstvo in forsira privatizacijo. Privilegira privatno šolstvo proti javnemu. Razdelila je skoraj milijardo javnim uslužbencem za razne dodatke, medtem ko so socialno ogrožene skupine dobile minimalne enkratne pomoči.

Ob tem opozicija vladi ne očita njenega neoliberalizma, temveč ji zameri, da je avtoritarna in da izvršuje čistko v državni administraciji. »Privatizacijo voda« je ustavilo samoorganizirano ljudstvo, ne opozicijska politična birokracija. Vlado sicer napadajo z vseh koncev od parlamentarne opozicije do ljudskih protestov – a vsesplošna kritika je liberalna kritika in ne prinaša socialne alternative. V tem je vzrok, da vlada lahko izvršuje »pučistično« politiko, ne da bi ji bilo treba narediti državni udar. Dokler je politični establišment s svojo ideološko spremljavo v občilih ujet v liberalistično kletko, nam bodo vladali samo bolj radikalni ali manj radikalni neoliberalci.

Za ljudstvo je vseeno, katera stranka bo postavila svojega človeka na to ali ono administrativno pozicijo. Ni pa vseeno, da eni in drugi uveljavljajo neoliberalizem. Opozicija proti sedanji vladni usmeritvi v evropski »tretji svet« ponuja tretji svet s popustom. Opozicija se pretvarja, da ne vidi, kam dolgoročno pelje politika sedanje vlade – in kam bo peljala njihova »opozicijska« politika, če kdaj pridejo na oblast. Nojevska politika opozicije se je jasno pokazala ob porazu v Afganistanu. Da je poraz ZDA in Nata v Afganistanu »konec neke epohe«, je ugotovil predsednik vlade, ne opozicija.

Kakšna bo nova epoha in kakšen bo »dan potem«, je mogoče razbrati iz politike sedanje vlade, prav zato ker je radikalna. Vlade bodo služile transnacionalnemu kapitalu: kakor pri Uberju ali novi nuklearki. Podpirale bodo nekonkurenčni domači kapital npr. z infrastrukturnimi projekti. V odvisnem kapitalizmu je notranja akumulacija kapitala premajhna, zato si »domači« kapital pomaga s presežnimi izkoriščanjem. Vlade bodo presežno izkoriščanje podpirale kakor doslej, to je tudi uveljavljen način, kako pritegniti transnacionalni kapital. Drugi način je, da dopuščajo uničevanje okolja, s čimer so se že izkazale dosedanje vlade. Onesnaževanje Lafargea v Trbovljah je, denimo, ustavilo samoorganizirano ljudstvo, državne ustanove so ga dolgo podpirale. Kakor doslej bo davčna politika koristila kapitalu in bogatim, nizki dohodki države bodo izgovor za uničevanje javnih storitev in nadaljnjo privatizacijo zdravstva, šolstva, zavarovalništva, pokojninskega sistema. Vse to so stalnice tukajšnje politike. Izvirni dosežek sedanje vlade je samo, da je postavila vzvode za nasilno zatiranje ljudskega odpora.

Rešitev iz krize kapitalizma ni boljši kapitalizem, temveč odprava kapitalizma.

Rastko Močnik, Ljubljana

Dnevnik, pisma bralcev: 

https://www.dnevnik.si/1042971259/mnenja/odprta-stran/vse-je-bilo-ze-receno

Vse je bilo že rečeno

Komentatorke in komentatorje, ki bodo pisali o koncu »misije« ZDA in zveze NATO v Afganistanu, velja opozoriti, da je leta 2014 izšel slovenski prevod knjige Luciana Canfore Izvoz svobode v prevodu Vere Troha in s spremno besedo Tomaža Mastnaka. Canfora opisuje, kako so izvažale svobodo antične Atene, kako jo je širil Napoleon, kako jo je prinašala Sovjetska zveza, kako je svobodni svet osvobodil Irak – in tudi, kako so osvobajali Afganistan. Zlasti velja priporočiti knjigo bralkam in bralcem, da ne bodo več volili strank, ki so Slovenijo potisnile v NATO in njegove imperialistične vojne. Vse je bilo že povedano, samo prebrati je treba. Tudi argumente za izstop iz pakta NATO so že velikokrat predstavili – samo premisliti jih je treba.

Rastko Močnik, Ljubljana

PISMO INDIJANSKEGA POGLAVARJA SEATTLEA

 

Pismo indijanskega poglavarja Seattle-a predsedniku ZDA 1855

Ko Veliki poglavar iz Washingtona pošilja svoj glas, da želi kupiti našo zemljo, zahteva preveč. Kako je mogoče kupiti ali prodati nebo ali zemljo? Kako tuja se nam zdi ta zamisel. Če svežina zraka in bistrina vode ne pripada nam, kako bi lahko kupčevali z njima?

Vsaka ped te zemlje je mojemu ljudstvu sveta. Vsaka borova iglica, vsako zrno peska v rečni plitvini, vsaka meglica v temnem gozdu je sveta v srcu in v spominu mojega ljudstva. Sijoča voda naših brzic ni le voda, je tudi kri naših prednikov. Svoje otroke morate učiti, da je ta zemlja sveta. Da vsak skrivnostni odsev v bistrem jezeru
pripoveduje o spominih in dogodkih iz življenja mojega ljudstva. Žuborenje vode je glas mojih dedov.
Dišeče trave so nam sestre, jelen in veliki orel so nam bratje. Kamniti vrhovi, sončni pašniki, toplo konjevo telo in človek, vse pripada isti družini. Reke tešijo našo žejo, nosijo naše kanuje, hranijo naše otroke. Zato poučite svoje otroke, da so reke naši in
vaši bratje.
Vemo, da nas beli človek ne razume. Njemu je zemlja povsod enaka. Kot tujec je, ki se pritihotapi ponoči in vzame, kar potrebuje. Ropa jo, kakor da bi mu bila sovražnik. Potem odide in pusti za seboj puščavo. Za Indijance so drevesni sokovi prežeti s spomini naših prednikov, ki jim je zemlja mati. Vaši mrtvi pa odhajajo med zvezde in pozabljajo na zemljo, ki jim je dala življenje.
Povejte svojim otrokom, da je zemlja pod njihovimi stopali pepel naših dedov. Tako jo bodo spoštovali. Učite svoje otroke, kakor smo mi učili svoje, da je zemlja naša mati.
Vse, kar se zgodi zemlji, se bo zgodilo tudi njenim sinovom. Ne vem. Naš način življenja je drugačen od vašega. Od pogleda na vaša mesta nas zabolijo oči. Morda zato, ker smo divji in ne razumemo. Vaš ropot žali naša ušesa. V vaših mestih ni mirnega kotička. Kaj velja življenje, če ne moreš prisluhniti odpiranju listja spomladi, kriku kozoroga, nočnim prepirom žab in mehkim zvokom vetra, ki se igra po vodni površini. Če te ne osveži opoldanski dež, če ne vdihavaš vonja dišeče borovine. Največje bogastvo rdečega človeka je - zrak. Beli človek pa, kot da ne zaznava zraka, ki ga vdihava. Kot nekdo, ki že dolgo umira in je neobčutljiv za smrad. Če vam prodamo zemljo, nikar ne pozabite, kako dragocen je zrak - od njega vse živi, vse si deli ta zrak - zveri, drevesa, človek. Razmislili bomo o vaši ponudbi, da kupite našo zemljo, a težko bo, ker nam je ta zemlja sveta. Če se jo bomo odločili sprejeti, bomo zahtevali, da izpolnite tale pogoj: beli človek bo moral tudi z živalmi na tej zemlji ravnati kakor z brati. Po prerijah sem videl na tisoče bizonov, ki jih je beli človek pobil kar s svojega drvečega ognjenega konja. Mi ubijemo edino takrat, ko nam to pomaga preživeti. Kaj je človek brez živali? Če bi jih iztrebil, bi umrl tudi sam zaradi globokega občutka samote v svoji duši. Vse, kar se zgodi živalim, se bo kmalu zgodilo tudi človeku. V svetu je vse povezano. Mi vemo: zemlja ne pripada človeku, človek pripada zemlji. Mi to vemo. Vse je povezano, kakor kri, ki združuje eno družino. Zavedamo se tudi tega, morda bo nekega dne to spoznal tudi beli človek: naš in vaš Bog je isti Bog. Morda mislite, da Boga posedujete vi, kakor mislite, da lahko posedujete našo zemljo. A to ni mogoče. On je Bog človeku in njegovo usmiljenje je isto do rdečega in belega človeka. Ta zemlja je Bogu dragocena in poškodovati zemljo pomeni pokazati prezir do njenega Stvarnika. Kje so gozdovi? Izginili so. Kje je orel? Izginil je. To je konec življenja in začetek borbe za obstanek. Ni si človek izmislil tkanine, ki ji pravimo življenje. Človek je samo drobno vlakno v njej. In če ne bo z njo ravnal kot s prijateljem, bo uničil tudi sebe.

Zahvaljujemo se slikarju Stojanu Graufu za posredovan prevod pisma.

*Poglavar Seattla (bolj natančno znan kot Seathl) je bil poglavar Susquamish, ki je živel na otokih Puget Sound. Kot mladi bojevnik je bil načelnik Seattla znan po svojem pogumu, drznosti in vodstvu. Prevzel je nadzor nad šestimi lokalnimi plemeni in nadaljeval prijateljske odnose z lokalnimi belci, ki jih je vzpostavil njegov oče. Njegov zdaj slavni govor naj bi imel decembra 1854. Obstaja več različic njegovega pisma, ki so jih do neke mere prilagajali duhu časa, pa vendar se lahko razbere bistvo sporočila.

 

UVEDBA DIGITALNE VALUTE, NOVO SREDSTVO DISCIPLINIRANJA DRŽAVALJANOV?

Bankirji, finančniki, ministri, ekonomisti in finančne inštitucije se vse bolj pogosto pogovarjajo o uvedbi nove digitalne valute, Zdi se, kot da državljane ob tem sploh ni potrebno obveščati, vplesti v debato ali jih celo vprašati za mnenje. Pa vendar, kot lahko preberete tudi iz odlomka intervjuja z naslovom VESELO SPREJEMAMO VSE, KAR UVELJAVIJO OBLASTI z Damianom Merlakom, lahko digitalna valuta postane močno orodje oblasti pri nadzorovanju, kontroliranju in izvajanju oblasti nad državljani. Zato bi ti morali imeti glavno besedo pri odločanju o njeni uvedbi. Pri odločanju ali, kdaj in v kakšnih okvirih bi se sprejemalo digitalno valuto, bi po mnenju Kreativnega razreda morali skupno odločati vsi. Kako tik pred sprejetjem digitalne valute o tem razpravljajo guvernerji bank in bankirji in kako malo beseda imajo pri tem državljani, je razvidno tudi iz prispevka v Žurnalu: 

https://www.zurnal24.si/slovenija/zelo-blizu-je-uvedba-digitalnega-evra-363632

SLOVENSKE STRANKARSKE IGRE BREZ MEJA 1

ALENKA SOTTLER

"Premagajte zlo, ki je v vas samih, namesto da napadate zlo, ki je v drugih." Konfucij

Foto Saša Kovačič

Potem, ko je postalo očitno, da nam vodenje Slovenije ne uspeva ravno najbolje in da se je v 30 letih nabralo veliko neprijetnih dejanj, političnih in ekonomskih polomov, se je ljudstvo v času gospodarskih kriz obrnilo po odgovornost na stranke, ki so bile izvoljene, da vodijo našo državo. V teh časih v vodenje države vpletene stranke stranke iščejo opravičilo za svoje pretekle napake pred seboj in ljudstvom zato, da bi lahko še vnaprej obdržale položaj in javni ugled v družbi. Za neuspeh obsojajo nasprotne stranke. Da bi to obsojanje izgledalo upravičeno, pa nujno potrebujejo nasprotnikovo krivdo. Zato pa, da bi bila nasprotnikova krivda vsem očitna, nujno potrebujejo, da ta dela težave. Zato stranke svojim nasprotnikom enostavno ne smejo dovoliti, da bi bili dovolj dobri, ampak morajo biti ti nasprotno, dovolj slabi, da bi jih lahko upravičeno javno krivili za probleme. Če ena politična stranka ali opcija obsoja, ponižuje ali žali drugo, dobiva nasprotna politična stranka ali opcija s tem opravičilo, da lahko to stranko ali opcijo še naprej obtožuje, brez, da bi se morala soočiti z lastno odgovornostjo. Zato obsojanje ene stranke ne pripelje do rešitve, ampak jo le vzpodbuja, da se ta obnaša še bolj obsojanja vredno in konfliktno. 

Tako obe strani prispevata k ustvarjanju problema, za katerega krivita druga drugo. Kot da bi se med seboj dogovorili: "Glejte, mi se bomo neprimerno obnašali do vas, tako da nas boste lahko vi krivili za vaše neprimerno vedenje in če se boste potem tudi vi neprimerno obnašali do nas, bomo lahko tudi mi vas krivili za naše neprimerno vedenje" Ne glede na to, kako stranke moti slab odnos nasprotnikov, pa se imajo hkrati tudi zelo lepo. Vsaka dobi svoje opravičilo in njihov družbeni in finančni status ostaja neokrnjen. Ta tihi sporazum torej obema stranema prinaša koristi in lahko traja v nedogled, oziroma do propada države. Zakaj bi torej kaj spremenili? »Slabo obnašanje nasprotnika je dokaz, da si je zaslužil obsojanje in okrivljenje, mi pa smo, kot vidite, nedolžni, kar trdimo tudi sami.« Neprimerno obnašanje ene politične opcije je torej ravno tisto, ki hkrati nudi opravičilo drugi politični opciji. Na ta način vsaka stran spodbuja pri nasprotni ravno tisto, kar najbolj sovraži.

Tako v državi ne moremo biti usmerjeni na rezultate, razen na način, da bi si pripisali lastne zasluge in dvignili vrednost svoje politične opcije. Kar je še huje, pa se tako vkopavanje prenese na celotno družbo. Pojavi se cela vrsta problemov: konflikti, nemotiviranost, stres, slabo skupinsko sodelovanje, obrekovanje in neprimerno obnašanje, nezmožnost doseči dogovore, izguba zaupanja, pomanjkanje odgovornosti in problemi s medsebojnim sporazumevanjem. 

S tem obnašanjem se izničuje vsak napor za smiselno in konstruktivno vodenje države. 

Ta hip kaže, kot da so vse politične stranke v Sloveniji vpletene v ne sprejemanje odgovornosti in žive od obešanja krivde drugim. Kako pa ven iz tega pa potuhtam v naslednjem prostem trenutku.

HIŠA NA HRIBU - V NAROČJU

VABILO NA DRUŽENJE:

SKUPNI OBISK UMETNIŠKEGA DOGODKA RAZSTAVE

HIŠA NA HRIBU - V NAROČJU

Člani SKUPINE SKOZI OČI PREKARIATA & KREATIVNI RAZRED vabimo na enkratno poznopoletno druženje, na umetniški dogodek RAZSTAVO HIŠA NA HRIBU na čudoviti lokaciji v naročju Polhograjskih dolomitov. Gremo k srednjeveški cerkvici Sv. Marjeti v Žlebe nad Medvodami in poleg k stari hiški, mežnariji, kjer se bo odprla razstava.

Zbrali se bomo v kavarni Slovenskega Etnološkega muzeja SEM-a

v petek, 20. avgusta ob 17h 

in najprej malo in izmenjali misli ob koncu poletja. Takrat se nam lahko pridružite vsi. V SEM-a pridemo z avtomobili, a naprej gremo samo z omejenim številom le teh.

Ob 19h se odpeljemo v Žlebe.

Tisti, ki jih nimate, prevoza, se boste prisedli. V Žlebe bomo prišli v 20 minutah in parkirali ob kozolcu ob vznožju griča. Potem pa še 15 minut peš do cerkvice Sv. Marjete in hiše na hribu. Na dogodku sodelujejo tudi naši član nekateri, med njimi slikarka Mojca Senegačnik.

Tole je njeno sporočilo:

Člane skupine lepo vabimo na enkratno srečanje in dogodek, ki ga, skupaj še z mnogimi, tudi sam sooblikujem, to je 

Razstava Hiša na hribu - V NAROČJU 

- gre za projekt, v katerem se ukvarjamo s skupnostnim delom, dialogom, sodelovanjem, sprejemanjem in oblikami sobivanja, o čemer se veliko pogovarjamo tudi na naših srečanjih Kreativnega razreda in skupine Skozi oči prekariata.

V NAROČJU KULTURNE IN NARAVNE DEDIŠČINE | HIŠA NA HRIBU 2021

V petek, 20. avgusta, ob 20. uri bo na sv. Marjeti nad Žlebami odprtje Hiše na hribu 2021 – Razstava Hiša na hribu - V NAROČJU.

Koncertirali bodo multiglasbenika Ana Kravanja & Samo Kutin ter vokalna skupina Za srce mo.
Performans na otvoritvi: Andreja Džakušič in Keiko Miyazaki

Projekt poteka na treh lokacijah sredi Polhograjskega hribovja:
Žlebe – Sv. Marjeta (glavni razstavni prostor)
Belo – domačija Pr’ Lenart
Topol – Sv. Katarina
in v Trzinu:
Trzin – poslovni prostori BB BIO.Si *

Razstava bo odprta od 20. avgusta do 19. septembra 2021 vsak dan od 15. do 20. ure.
Celotni program:
→ 20. 8. – ob 18.00 – sprehod spominjanja | od tržnice Medvode do sv. Marjete
→ 20. 8. – ob 20.00 – ob odprtju razstave performans Kroženje: Keiko Miyazaki, Andreja Džakušič | Sv. Marjeta
→ 28. 8. – od 10.00 do 16.00 – otroška delavnica ustvarjanja grafik | Sv. Marjeta
→ 04. 9. – ob 15.00 – delavnica ustvarjanja grafik za odrasle |pogovor o življenju z umetnostjo – kaj pozitivnega prinese sodobna umetnost v današnjem času | Sv. Marjeta
→ vsak dan – od 15.00 do 20.00 – vodenje po razstavi
→ vsak dan – potujoča razstava Potovke | Sv. Marjeta, domačija Pr’ Lenart, Sv. Katarina
→ v oktobru – predstavitev razstave | Domačija Pr'Lenart

Zavod CCC je skupaj s partnerji (Javni zavod Sotočje Medvode, BB BIO.Si in domačijo Pr' Lenart) s projektom V naročju kulturne in naravne dediščine uspešno kandidiral na razpisu LAS za mesto in vas, ki ga s sredstvi Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja sofinancira Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.
Hiša na hribu je tako le majhen del projekta V naročju kulturne in naravne dediščine. Hišo na hribu tokrat izvajamo že šesto leto. Naše vodilo je sodobno umetnost raztegniti v čas in prostor, ki je poleg kulturne dediščine tudi del naravnih lepot v okolici Ljubljane.

Razstava je zasnovana tako, da se dela umetnikov med seboj prepletajo. Glavni eksponat je MI:ZA. Delo je prispevalo več kot 70 posameznikov iz desetih različnih držav. Delo MI:ZA povezuje umetnike z ljudmi naše vasi, naše občine, ljubljanske pokrajine in tudi Slovenije, Evrope, naše Zemlje, da bomo segli do Tistega, kar je nad vsemi nami vsem Istega.
Beseda MIZA je sestavljena iz dveh delov: iz zloga MI, ki pomeni nas – množico ljudi, in zloga ZA, ki pomeni, da smo skupaj za nečim; pa tudi da smo za nekaj; da smo za stvar. Torej je izraz MIZA simbol, ki označuje predmet/objekt, za katerim se zbirajo najrazličnejše skupine in večje ali manjše skupnosti. V našem primeru smo se umetniki podali na skupno ustvarjanje z zavedanjem, da je pot lahko tudi tvegana, kajti zavedamo se, da živimo v času, ko se kakršnakoli partnerstva zelo hitro razhajajo, saj čas ni naklonjen poglabljanju, temveč vsiljuje podivjane efekte in hitrost, ki razgrajuje in ne povezuje. MI pa smo ZA udejanjanje sočutnega sožitja občutljivih posameznikov. Miza je sestavljena iz posameznih deščic, ki so hkrati tudi lesorezi. Lesorezi in vsebina mize bodo vodilo razstave vseh razstavnih prostorov. Ploščo z podstavkom za mizo je izdelal Miran Pešič.
Poleg glavnega prostora, kjer bo razstavljena miza, bo razstava še v kleti hiše, skednju ter kleti skednja. Razstavo v teh prostorih so snovale: Andreja Džakušič, Aleksandra Saška Gruden, Keiko Miyazaki, Mojca Senegačnik in Zvonka T Simčič.

++ V kleti hiše bo razstavljena video instalacija Pogovori, ki jo je zasnovala Aleksandra Saška Gruden. Projekt prikazuje nekakšno lebdečo mizo, ki v prostoru tvori odsevno belo površino, nad/za katero je projicirano video delo. V videu, v katerem vsaka od zgoraj naštetih ustvarjalk projekta Hiša na hribu pripoveduje o enem dnevu svojega življenja, je v ospredju ideja ujetega časa in prostora, hkrati pa delo govori o brezmejnosti duha, duše. S tem presega prostor tukaj in zdaj, kar je nakazano ne le z »lebdečo mizo«, temveč s tem, da je vsaka od petih ustvarjalk v videu oblečena v belo in posneta na belem ozadju.
++ Na skednju bo razstavljeno delo Zadnja večerja v zasnovi Zvonke T Simčič in Mojce Senegačnik. Prostor bo posvečen Francu Cegnarju, soustanovitelju umetniške skupnosti Hiše na hribu, ki je letos julija prešel v onstranstvo. O postavitvi Zadnja večerja so se pogovarjali še skupaj s Francom.
++ Na razstavi bo tudi Prt Kraljice miru/Corone Queen. Prt je bil prvotno rjuha, s katero je bil Franc pokrit ob sklenitvi svoje priložnosti v zemeljskem bivanju. Zvonka T Simčič z vsakodnevnim slikanjem z varikino, performiranjem – ritualom, ki ga bo izvajala še vse do odprtja razstave, svetlo modro rjuho spreminja v belo eterično tančico – odsev notranjega jaza. S počasnim ponavljajočim, a hkrati vsak dan drugačnim ritualom poudarjeno prikazuje pomembnost poti. Ponotranja njuno prijateljstvo.
++ Na odprtju bosta umetnici Andreja Džakušič in Keiko Miyazaki izvedli performans Kroženje. Umetnici želita vzpostaviti element sočutja med vsemi pričujočimi na dogodku. Izhajata iz kolektivne situacije ob izgubi ključnega člana umetniške skupnosti Hiše na hribu. Elemente, dogodke in razmišljanja preteklosti želita uporabiti v procesu tranzicije v prihodnost. Pri tem uporabljata materiale, ki so neobstojni, izginjajoči, podvrženi spreminjanju, kroženju. S pomočjo zvoka, gibanja, podob, osnovnih elementov in materialov raziskujeta minevanje.

* Aleksandra Saška Gruden je akademska kiparka in večmedijska umetnica, samozaposlena v kulturi. Živi in ustvarja v Mariboru.
* AnKo – Andreja Džakušič in Keiko Miyazaki sestavljata od leta 2017 umetniški tandem, ki sodeluje predvsem na področju performansa, delujeta pa tudi v drugih sodobnih medijih, in sicer na področju fotografije in videa, ustvarjata pa tudi interaktivne instalacije.
* Mojca Senegačnik je akademska slikarka. V zadnjem času živi in ustvarja v Celju.
* Zvonka T Simčič je akademska slikarka, intermedijska umetnica, videastka in performerka, soustanoviteljica Hiše na hribu. Skozi medije v svojih delih postaja »živi«, a nenačrtovani akter – performer. 

Lepo vabljeni 20. avgusta ob 20. uri k cerkvici Sv. Marjete v Žlebe nad Medvodami!

Seveda pa se na pot v Žlebe lahko odpravite paš, z lokalnimi prevozi, individualno ali pa s kolesom. Za kolesarje glej: https://www.zavodsotocje.si/gradiva/letak_kolesa_to%C4%8Dke_A415903926481181.pdf

INICIJATIVA KULTURNA INŠPEKCIJA DELA

O (NEPLAČANEM) DELU IN (NEPLAČANIH) DELAVCIH V KULTURI

Statistični urad RS je pred nekaj dnevi objavil statistične podatke o kulturnih dejavnosti na odru v preteklih letih. Med drugim so postregli s podatkom da se je odrska produkcija skrčila na okrog 45% tiste v letu 2019.

Nekaj odstavkov za tem podatkom pa postrežejo z naslednjim podatkom: glede na 2019 se je število zunanjih sodelavcev zmanjšalo za več kot 31 odstotkov. Med zunanjimi sodelavci je bilo največ samozaposlenih v kulturi in sicer nekaj več kot 26% (njihovo število se je glede na 2019 zmanjšalo za 15%), sledili so prostovoljci, neplačani delavci (22%) in tisti z avtorsko pogodbo (21%).

In kaj to pomeni v absolutnih številkah?

V absolutnih številkah to pomeni, da je bilo v ustanovah z odrsko dejavnostjo v letu 2020:

- 3,5 krat več zunanjih sodelavcev kot redno zaposlenih oseb (9.168 napram 2.2627),

- skoraj enako število prostovoljnih / "neplačanih" delavcev ter redno zaposlenih (1.999 napram 2.627),

- skoraj enako število samozaposlenih v kulturi (2.398), delavcev po pogodbi o avtorskem delu (1.951) kot redno zaposlenih (2.627).

V absolutnih številkah to pomeni, da je bilo v ustanovah z odrsko dejavnostjo v letu 2019

-5-krat več zunanjih sodelavcev kot redno zaposlenih (13.319 napram 2.618),

- za skoraj 50 odstotkov več prostovoljnih/"neplačanih" delavcev od redno zaposlenih (3.795 napram 2.618),

- več samozaposlenih v kulturi (2.821) ter delavcev po pogodbi o avtorskem delu (3.118) kot redno zaposlenih (2.618).

Vir podatkov je https://www.stat.si/StatWeb/News/Index/9735

Področje kulturne dejavnosti na odru nam torej še kako "lepo" prikaže kaj praktično pomeni "prekarni trg dela", kakor to nekateri imenujejo. Še bolj praktično pa to pomeni, da se razbije delavstvo na čim več različnih "oblik dela", pardon "sodelovanja". Delavci kot "izvajalci". Delo kot "storitev". Navsezadnje pa še največ pove dejstvo, da so za prikaz delavstva v kulturnih dejavnostih na odru na SURS-u v opazni meri morali uporabi tudi pojem "neplačani delavci"...

Prav zato je še kako pomembna inciativa Kulturna inšpekcija dela, ki jo je sprožila Katja Praznik, ki se že več let ukvarja s problematiko neplačanega dela v kulturi.

Kakor zapiše v FB zapisu ob zagonu iniciative v začetku julija:

"Kulturna inšpekcija dela je nastala, da pokaže izkoriščanje delavk in delavcev v kulturi ter da se kulturne institucije, ki proizvajajo in vzdržujejo izkoriščanje in nevidnost dela v kulturnem ustvarjanju, z njim soočijo.

Fotograf je povabljen, da ima samostojno razstavo v javni kulturni instituciji. Celoten proračun razstave je 30.000 eur, avtorski honorar fotografa pa je 300 eur. Ali se ti to zdi pravično? Koliko si ti plačan_a za svoje delo v kulturi? Ali si sploh plačan_a, razen z obljubo potrditve? Ali si kdaj izračunal_a, koliko ur potrebuješ za pripravo in izvedbo svojega dela?

Že več let se ukvarjam s problematiko neplačanega dela v kulturi. Po vsem tem času ugotavljam, da potrebujemo orodje za izvajanje konkretnega pritiska na ustanove, ki izkoriščajo delavke in delavce v kulturi in proizvajajo njihovo revščino. Zato me zanima, kaj pa ti? Kakšna je tvoja zgodba delavke ali delavca v kulturi? Sporoči jo (če želiš, lahko tudi anonimno) na kulturna.inspekcija@gmail.com. Sporoči in oglasi se tudi, če se želiš aktivno pridružiti pobudi. Vse zgodbe, podatki in informacije bodo osnova za izvajanje pritiska na kulturne institucije, ki proizvajajo in reproducirajo izkoriščanje delavk in delavcev v kulturi."

GREMO NAPREJ!

Goran Lukić

Delavska svetovalnica

BORIS BUDEN

foto Paun Paunovic/cropix

Boris Buden je zanimiv hrvaški filozof tudi zato, ker govori o nas in o naši nedavni skupno preteklosti. O tem, ali je bil postkomunizem v naših krajih sploh kaj drugega kot past, v katero smo naivno zašli in izgubili svoje avtentične cilje, se sprašuje tudi v svoji novi knjigi TRANSITION TO NOWHERE. 

Nekaj citatov iz njegovega intervjuja v JUTRANJEM LISTU ob izidu te njegove nove knjige: 

  

 »Ljudje danes razumemo, da kriza, v katero smo vstopili ni ciklična motnja, ki le za krajši čas prekine sicer trajno normalnost. Je radikalna, ker je lahko usodna. Desetletje, v katerega smo pravkar vstopili, bo odločilno. Če se emisije toplogrednih plinov do leta 2030 ne prepolovijo ali če se v pol stoletja ne zmanjšajo na nič, smo izgubljeni. Podnebna katastrofa bo neizogibna. Torej ni več “nikdar ni tak bilo da ni nekak bilo”.

Nikakršnega opravičila več ni za oportunistično preračunavanje. Ali bomo uvedli korenite spremembe, ali pa nas ne bo. Radikalnost se nanaša na spremembo načina reprodukcije življenja. Ni več tabujev v katere ne bi smeli dvomiti. Ne v koncept gospodarske rasti, ne v zasebno lastnino, ne v sam kapitalizem. Ne moremo vsi živeti kot Američani in porabiti toliko energije kot povprečna ameriška družina. Zemlja tega ne prenese. Torej ne samo, da ta način življenja, to je kapitalistični način proizvodnje, ki tako življenje omogoča, ne more biti več ideal vsem ostalim; korenito se mora spremeniti.« 

»Tako kot v prejšnjih knjigah sem vztrajal, da je tako imenovana postkomunistična tranzicija ideološka past, v katero je kapitalistični Zahod - zmagovalec hladne vojne, ujel nekdanje socialistične države in si tako zagotovil absolutno prevlado in neomejen nadzor nad njimi. Uspel jim je vsiliti en sam cilj brez alternative, cilj slepega doseganja Zahoda. Vsa njihova prihodnost se je tako skrčila na ponavljanje preteklosti nekoga drugega. Poleg tega so bile postsocialistične družbe postavljene pod nekakšno zahodno skrbništvo, kot da so mladoletnice zgodovine, nezrele za upravljanje s svojo usodo. To je bila cena za vključevanje v svetovni kapitalizem, v katerem je mnogim od teh družb usojeno, da nikoli ne bodo dosegle blaginje in moči svojih gospodarjev in njihovih in dobičkov.«

 

In povezava na njegov intervju z naslovom

"Postkomunistička tranzicija ideološka je zamka kapitalističkog Zapada"

 preberite tu:

https://www.jutarnji.hr/globus/kultura/postkomunisticka-tranzicija-ideoloska-je-zamka-kapitalistickog-zapada-15048379

POLETNA IDEOLOGIJA /SUMMER IDEOLOGY

 

O POVEZAVI MED KAPITALIZMOM IN FAŠIZMOM

PROF. RICHARD WOLFF

FAŠIZEM JE SISTEM, KI VZDRŽUJE KAPITALIZEM 

 

        https://www.youtube.com/watch?v=HpqwDo_2xck

 

GORAN LUKIĆ

»Revščina je revščina, pa naj bo orodje, s katerim delaš, kramp ali pero!« 

                                                                                                                   George Orwell

V skupini Skozi oči prekariata & Kreativni razred samo kmalu spoznali, da brez širšega prečnega povezovanja in solidarnosti vseh prekariziranih in deprivilegiranih državljanov, pa naj bodo to delavci ali intelektualci, ne bo šlo. Orwellov stavek »Revščina je revščina, pa naj bo orodje, s katerim delaš, kramp ali pero!« nam je bil tako všeč, da smo ga celo vzeli kot začasno iztočnico pri iskanju znaka skupine. Spoznali smo, da je tako povezovanje nujni in neobhodni korak v našem siceršnjem prizadevanju za pravičnejšo svetovno ureditev in zdaj že hodimo po tej poti. Tako smo tudi navdušeno pozdravili akcijo taksistov, ki so na nedavnem referendumu pomagali izpuščenim oskrbovancem domov do volišč, saj je bila to prav manifestacija tovrstnega povezovanje in solidarnosti.                                                                                Prekarizacija in izkoriščanje je vgrajeno v samo bistvo neoliberalnega sistema in ta na njej stoji ali pade. Tak sistem, ki spodjeda osnovne civilizacijske vrednote ne more obstati. Pogosto so nam prikrite podobnosti družbenega položaja na videz nezdružljivih slojev, ki jih je potrebno osvetliti in se povezati. To naše prepričanje in poziv vsem je tako lepo ubesedil Goran Lukič v Večeru v rubriki Poročila s terena Večer: (POROČILA S TERENA) Se vidimo. Pobegnimo iz socialnih balončkov (vecer.com), da njegovo besedilo objavljamo v celoti. Upam, da nam bodo to pri Večeru zaradi pomembnosti sporočila oprostili.

MAREJETICA POTRČ

Marjetica Potrč: From Water to Nature – The Rights of Nature in Slovenia

VIDEO POSNETEK:

https://youtu.be/sf1-ZIeS0E4 

IN ZA NAŠO SKUPINO KREATIVNI RAZRED NEDAVNI NADVSE RELEVANTEN INTERVJU Z MARJETICO POTRČ v posebni poletni številki MLADINE INTERVJU 2021, kjer govori o tem, kar pravzaprav počnemo mi, to je o načinih samoorganizacije od spodaj navzdol. 

Objavljamo nekaj foto odlomkov:

       

IN ŠE  INTERVJU V VEČERU Z NASLOVOM: 

POMEMBNO JE, DA NE DELAŠ "ZA" SKUPNOST, AMPAK S SKUPNOSTJO

https://www.vecer.com/kultura/intervju-marjetica-potrc-pomembno-je-da-ne-delas-za-skupnost-ampak-skupaj-s-skupnostjo-10244087

ODPRAVITI MORAMO KAPITALIZEM

RASTKO MOČNIK

foto Jovica Drobnjak

Veseli nas, da je sociolog Rastko Močnik v mnenju z naslovom ANTIFAŠIZEM NI ZADOSTI: POISKATI MORAMO ALTERNATIVO KAPITALIZMU prišel do enakih spoznanj kot mi pri Kreativnem razredu. Kapitalizem moramo odpraviti!

Članek si lahko v celoti preberete v DNEVNIKU tu: https://www.dnevnik.si/1042958114

Mnenja, Dnevnik, sreda, 6. junij 2021

Pa še njegov intervju:

https://www.portalnovosti.com/rastko-mocnik-mjesto-lijeve-politike-je-medju-masama

"Izlaz je u stvaranju alternative. U samoorganizaciji društva. Kao što je to bilo i u prošlosti. Veliki procvat alternative u Jugoslaviji u kasnim sedamdesetim i u osamdesetim godinama bio je proizvod samoorganizacije kulturno eksproprirane mladeži. Nešto takvo ne može se dekretirati – ali vjerujem da će se prije ili kasnije opet dogoditi."

 POLARIZACIJA, NACIONALIZEM,

TRIBALIZEM

ALENKA SOTTLER

26.10. 2020 objavljeno v FB Skupini Skozi oči prekariata

ilustracija "Srečna simbioza" Alenka Sottler

Vsi znanstveniki so si edini, da je tribalizem ena najbolj neprijetnih prirojenih značajskih lastnosti človeške vrste, ki ima lahko katastrofalne posledice. Tovrstno obnašanje človečnjakov duhovito razloži prof. dr. Robert M. Sapolsky (1957), ameriški nevrobiolog, primatolog in antropolog, danes predavatelj biologije in nevrologije na univerzi Stanford v kratkem videu: https://www.youtube.com/watch?v=lrzXE5XttOE&list=PLREnI8bUF2nCnUkPjszz7n42UR6Z1-t1K&index=313

V njem opiše, kako lastnost »mi proti drugim« sodeluje pri sodobnih nacionalizmih. Naši možgani  so namreč predisponirani, da se odzovejo s sovražnimi čustvi, kadar nalete na drugačne ljudi. https://edition.cnn.com/videos/tv/2019/03/08/exp-gps-0310-sapolsky-on-nationalism-and-neuroscience.cnn
O teh temah piše tudi prof. fiziologije in sociologinje na univerzi Yale, Nicholas Christakis. V članku SUPRISING LINK BETWEEN INDIVIDUALITY AND INDIVIDUALISEM, kjer se posveti tribalizmu in polarizaciji v družbi: https://time.com/5563987/the-surprising-link-between-cooperation-and-individuality/ prof. Christakis na koncu zaključi, da so tudi načini, kako se temu lahko upremo. Za primer navede misel Martina Luthra Kinga “I have a dream that my four little children will one day live in a nation where they will not be judged by the color of their skin but by the content of their character! (Imam sanje, da bodo moji štirje mali otroci nekega dne živeli v državi, kjer jih ne bodo sodili po barvi kože, ampak po vsebini njihovega značaja.)
In če prenesem te stavke na interno Slovensko situacijo. Imamo sanje, da ne bi ljudi delili na dve polovici, ampak po tem kakšen je posamezen človek po karakterju. Za tak način razmišljanja pa moramo najprej biti zreli kot samostojni individuumi, kajti šele kot taki lahko soustvarjamo sodelovalno in empatično družbo, zaključi svoj članek prof. Christakis. In k takim vzorom stremi tudi Kreativni razred. 

O ČEM GOVORIMO, KO GOVORIMO O PREKARNOSTI?

ALEKSANDRA KANJUO MRČELA

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede 352 

Prispevek Aleksandre Kanjuo Mrčela je bil objavljen v nedavno izšlem zborniku Študije o prekarnosti: file:///C:/Users/Alenka/Documents/KREATIVNI%20RAZRED/Studije_o_prekarnosti_21.pdf

»Ye shall know the truth, and the truth shall make you mad.“ (Aldous Huxley)

Konceptualizacija prekarnosti

Načini organiziranja dela so bili skozi zgodovino določeni z načini življenja, z oblikovanjem delovnih in drugih družbenih vlog, z načini bivanja, s tehnološkim razvojem, z načini mišljenja, simboličnega predstavljanja in razumevanja realnosti. Z načinom organizacije dela in zaradi njega so definirana družbena razmerja. V posameznem zgodovinskem obdobju je način dela določen s strukturo moči v družbi in jo tudi določa. Način dela bistveno določa način produkcije življenja ljudi v celoti. V tem prispevku bomo večdisciplinarni nabor besedil 20 avtoric in avtorjev komentirali v luči razprave o vzrokih in posledicah prekarizacije – spreminjanja načina organiziranja dela danes. Široka mednarodna razprava o prekarnosti, v katero se vključujemo s tem zbornikom, kaže, da smo na koncu nekega obdobja in v procesu oblikovanja novega. Obdobje, ki doživlja velike spremembe in je v zatonu, je označevala standardizacija dela in življenja v večjem delu industrijsko razvitega sveta. Na globalnem severu, zahodu in delu vzhoda je bil sistem standardiziranega dela in življenja večine ljudi v času po drugi svetovni vojni organiziran v skladu z različnimi ekonomskimi in političnimi doktrinami, ki so ponekod bolje, ponekod slabše in določen čas blažile posledice globalno dominantnega kapitalističnega sistema, osnovanega na izkoriščanju šibkejših v središču in še bistveno bolj na obrobju sistema. Globalni jug in deli vzhoda pa so se težko in počasi (če so se sploh) izvijali iz preteklih kolonialističnih razmer. Angela Davis (2017) definira kapitalizem kot globalni sistem prav zaradi njegove utemeljenosti na suženjstvu in kolonializmu. Kolonializem se je tako kaj hitro sprevrgel v neokolonializem, kar pomeni, da je razmerje med centralami in kolonijami ostalo enako, le kolonije so pridobile nekaj več samostojnosti in izboljšale kvaliteto življenja ljudi. Danes živimo v svetu, v katerem vojne in politični konflikti, ekonomske krize ter okoljske katastrofe povzročajo naraščajočo splošno negotovost. Beck (2000) je novo fazo kapitalizma definiral prav z normalizacijo negotovosti – za sistem negotovost ni več odklon od normalnega delovanja, ampak njegova glavna značilnost. „Politična ekonomija negotovosti“ postaja načelo delovanja ekonomskega sistema in posameznikov ter posameznic v njegovem okviru. Razumevanje prekarnosti v „razvitem“ delu sveta odseva tisto, čemur Judith Butler (2012) pravi „biopolitika“ tega sveta – strukturo moči, ki »organizira življenje« in dodeljuje različne stopnje negotovosti oz. odgovor na vprašanje, »čigava življenja so pomembna«. Butler opozarja, da ni samoumevno, da imajo vsi »ljudje status osebe, ki je vredna pravic in varstva, s svobodo in občutkom politične pripadnosti; nasprotno, O ČEM GOVORIMO, KO GOVORIMO O PREKARNOSTI? 353 takšen status mora biti zavarovan s političnimi sredstvi«. Podobno ugotavlja že Arendt (1996), ko definira delo v različnih zgodovinskih ureditvah in se sklicuje na Aristotela, ki »ni nikdar dvomil v sposobnost sužnjev, da bi bili ljudje, temveč je samo nasprotoval uporabi besede „človek“ za bitja, ki so samo še primerki človeškega rodu, ker so popolnoma podvrženi nujnosti« (prav tam, 86). Arendt dodaja, da »jim manjkata dve lastnosti, ki sta odločilni za človeškost, sposobnost razsojanja in odločanja, tó bouleutikón, ter dar predvidevanja in izbiranja, proaiesis. To pa je seveda izvedeno iz nujnosti podvrženosti« (prav tam). Na osnovi takšne definicije človeškosti lahko stanje naraščajoče odvisnosti in podrejenosti – prekarizacije – razumemo kot moderno suženjstvo. Prekarnost definiramo torej široko in kvalitativno1 kot odklon od tega, kar je civilizacijsko soglasje o človeka dostojnem življenju. Razprava o prekarnosti je zato razprava o kakovosti življenja, ki ga od antičnih do najnovejših oblikovalk in oblikovalcev javne razprave o človeku in družbi definiramo kot „dobro življenje“ (Aristotel). Za Butler (2012) je prekarnost slaba organizacija življenja, »zato ker ne zagotavlja človeka vrednih življenjskih razmer in ker so človeka vredne življenjske razmere neenakomerno razporejene«. Butler torej z distinkcijo med dobrim in slabim življenjem govori tako o umeščenosti življenja posameznikov v strukturo življenjskih možnosti kot o družbeni strukturi sami. Zapisi o prekarnosti 20 avtorjev in avtoric iz različnih disciplin kažejo na različne individualne zorne kote razmišljanja o enem največjih problemov (današnje) družbe, vendar tudi ilustrirajo epistemološko držo, analitično moč in spoznavni potencial posameznih disciplin v slovenskem akademskem okolju. Večina avtorjev in avtoric omenja pomanjkanje ene same, splošno priznane definicije prekarnosti, kar je povezano z vseobsežnostjo pojava. Avtorji in avtorice definirajo različne razloge in vzroke za pojav prekarnosti (predvsem v Sloveniji), kot so razvoj dvojnosti trga delovne sile in šibitev moči sindikatov (G. Kovačič) ter posledice globalizacije, neoliberalnega diskurza, modernizacije in tehnološkega razvoja (R. Klanjšek). Nekatere avtorice (S. Slapšak) prepoznavajo prekarnost dela kot del zgodovine kapitalistične ekonomije, drugi pa nasprotno poudarjajo ekonomskopolitične dejavnike, utemeljujejo prekarnost v Sloveniji s »stoletnimi kulturnim vzorci na Slovenskem - politična apatija, nesprejemanje demokracije in blokada socialne mobilnosti« (S. Dragoš). Avtorji in avtorice opozarjajo na nekatere negativne posledice prekarizacije za posameznike in posameznice (revščina zaposlenih, psihofizični problemi, neuspešnost 1 Pri tem se zavedamo izvirnega pomena in (kvantitativne) opredelitve prekarnosti v družboslovju in levičarski aktivistični govorici – Bourdieujevega precarite, s katerim je leta 1963 v Alžiriji razlikoval med delavci s trajnimi in negotovimi službami in se od 70. let 20. stol. uporablja v zahodnoevropskih levičarskih gibanjih pri opozarjanju na izključenost predvsem mladih delavcev iz stalnih zaposlitev. Ta zelo ozka definicija, ki sicer omogoča kvantitativno analizo, je v sociologiji opuščena, saj ne omogoča celovite analize dela v okvirih kapitalistične ureditve danes (Alberti, Besa, Hardy et al. 2018). 354 Aleksandra Kanjuo Mrčela v družbenih vlogah ali njihovo odlašanje, npr. starševskih ali partnerskih, poslabšanje zdravja mladih in otrok) ter družbo (dohodkovna neenakost, povečanje kriminala, nasilja, nizko zaupanje v institucije, demokratični primanjkljaj ter rast avtoritarnih in ekstremnih političnih opcij, povečevanje javnozdravstvenih problemov). Ana Jagodic opozarja na feminizirano neformalno in neplačano skrbstveno delo (skrb za starejše in osebe z ovirami) kot dejavnik prekarizacije. Svetlana Slapšak na primerih iz starejše ali novejše zgodovine govori o oblikah prekarnosti tekstilnih delavk in delavcev ter o uporih in emancipaciji prekarnih delavcev in delavk. Tudi Vesna V. Godina razumevanje (in možnosti preseganja) prekarnosti „v slovenskem postsocializmu“ gradi na zgodovinski analizi. Del prispevkov so študije primerov prekarnosti, ki omogočajo vpogled v specifike in posebno izpostavljenost prekarnosti nekaterih skupin delavcev. Lucija Čok analizira (prikrito) prekarnost mladih v znanosti. Prekarnost v akademskih krogih analizira tudi M. Komel v diskusiji o „strukturnem nasilju“, ki ustvarja „tip gospostva“, ki druži univerzo, birokracijo in kapitalizem, ter vpeljavo „dialektike gospodarja in hlapca“ v spremenjen, množičnemu študiju prilagojen akademski prostor. V. Bajt analizira položaj migrantskih delavcev in delavk ter ugotavlja, da je njihova prekarnost posledica nacionalizma, ki je značilen za državne politike in splošno družbeno klimo. M. Schlamberger Brezar in J. Zidar Forte predstavljata prekarizacijo v prevajalskem poklicu, zasnovano na trendih krčenja stroškov, uporabe novih tehnologij in agencijske organizacije dela prevajalskih storitev. Gavriloski obravnava povezanost sprememb, ki jih neoliberalni diskurz povzroča v sistemih (javnega) izobraževanja in (prekariziranega) dela. Študija primera pridobivanja nacionalne poklicne kvalifikacije na javnem zavodu RTV (Klecin in drugi) lahko služi kot ilustracija prepletanja sprememb v sferah dela in izobraževanja. Pri iskanju načinov za reševanje problemov prekarnosti nekateri avtorji in avtorice namenjajo pozornost strukturnim spremembam, drugi pa rešitvam, usmerjenim na posameznike in posameznice. V več prispevkih beremo o potrebi krepitve vloge in dejavnosti države, npr. državnega inšpekcijskega nadzora (G. Kovačič), potrebi po sounčinkovanju politik na trgu delovne sile s socialnimi politikami in politikami enakosti zaradi potrebe po razumevanju prekarizacije z vidika plačanega in neplačanega dela (A. Jagodic). Čeprav se pri razlagi vzrokov prekarnosti opira na kulturno razlago, S. Dragoš pri predlogih za reševanje prekarnosti kot odgovorne vidi ekonomske in politične odločevalce in zahteva spoštovanje obstoječe zakonodaje in redistribucijo prejemkov, ki bi omogočila socialno zaščito prekarnih delavcev. Tudi Simona Kustec vidi državo in njene ukrepe kot glavne instrumente boja proti prekarnosti (regulacija, nadzor, finančni ukrepi, podpora raziskovanju in ozaveščanje). Schlamberger Brezar in Zidar Forte od države pričakujeta regulacijo prevajalskega poklica. P. Turk meni, da je prekarnost predvsem „politični problem“, L. Johannsen in A. Krašovec pa v analizi volilnih programov parlamentarnih strank na volitvah leta 2018 ugotavljata „predvsem neoliberalni in tradicionalni diskurz“ pri obravnavanju problematike prekarnosti. Nekateri avtorji predlagajo zelo konkretne ukrepe, ki naj bi omejevali ali celo O ČEM GOVORIMO, KO GOVORIMO O PREKARNOSTI? 355 preprečevali prekarnost. M. Bilban predlaga izenačevanje delovnih razmer ter skrbi za zdravje in varnost pri delu pri standardno in prekarno zaposlenih delavcih (državni načrt preprečevanja izkoriščanja delavcev), M. Juričič pa vpeljavo kazalnikov za spremljanje vpliva ekonomskih kriz na zdravje in krepitev politik za zagotavljanje zdravja otrok, mladostnikov in mladih v Sloveniji. Prispevek P. Dolenc govori o potrebi po ustvarjanju socialne mreže, ki bi dajala „čustveno, informacijsko in instrumentalno oporo“ prekarnim delavcem. Bajec in Dernovšček Hafner govorita o (potrebi po) psiholoških raziskavah prekarnosti, a tudi ustrezno opozarjata, da pri psihološki obravnavi prekarnosti prihaja do nevarnosti, da psihologi s podporo in pomočjo uporabnikom pri individualnem spoprijemanju s prekarnostjo spodbujajo „razmišljanje, ki podpira oz. opravičuje prekarizacijo“, ter s tem škodujejo uporabnikom in družbi, namesto da bi bili psihologi „zagovorniki in promotorji dostojnega dela in človekovih pravic“. R. Klanjšek govori o potrebi izoblikovanja „resničnih alternativ“ – rešitev, ki so znane, a prezrte, ker so razglašene za utopične. Med temi omenja idejo univerzalnega dohodka, tako kot še nekateri avtorji in avtorice v zborniku. Klanjšek povzema avtorje, ki predlagajo različne davčne reforme (omejitev davčne tekme med državami, krepitev progresivnega obdavčenja ter uvedbo davkov na finančne transakcije in robote) ter se zavzemajo za spodbujanje univerzalno prisotnih institucij in za zakonodajo, ki bi okrepila moč delavcev (minimalna plača, omejevanje delavnika na 6 ur, davčne olajšave za sindikalno članstvo). V. V. Godina se zavzema za prevlado „socialne racionalnosti ekonomskih, političnih in socialnih rešitev“ namesto „ekonomske racionalnosti“ in afirmira idejo „domačijskega produkcijskega načina“. C. Toth analizira etično naravnanost sodobnega razvoja kapitalizma in se, navdihnjena s Sloterdijkovo idejo „ekonomije darežljivosti“, zavzema za primat timotike pri postavljanju perspektiv ekonomskega in družbenega razvoja. Omejitve razlag (in rešitev) prekarnosti Prekarizacijo dela in življenja v Sloveniji razumemo kot fenomen, umeščen v specifičen zgodovinski političnoekonomski okvir. Novejše analize prekarizacije na Slovenskem ugotavljajo podobnosti med stanjem v Sloveniji in v drugih (evropskih) državah, poudarjajo trende prekarizacije tako „nestandardnih“ kot „standardnih“ oblik dela ter ugotavljajo, da so ključni razlogi in posledice sprememb v organizaciji dela in življenja pri nas povezani s spreminjajočim se mednarodnim kontekstom ter položajem Slovenije v njem – s priključevanjem slovenskega gospodarstva in države območju EU/EMU ter s politično in ekonomsko periferizacijo Slovenije znotraj evropskega gospodarsko-političnega prostora (Stanojević in Furlan, 2018; Kanjuo Mrčela in Ignjatović, 2018). Prekarnost dela (in življenja) večine je bila lastnost delovnih razmer v večjem delu 356 Aleksandra Kanjuo Mrčela zgodovine in v večjem delu sveta vse do „zlatih povojnih let“, ko sta se v razvitem delu sveta za del delovne sile življenje in delo standardizirala. Analiza kaže, da je „standardno delovno razmerje“ zgodovinska izjema, medtem ko je prekarnost norma v zgodovini kapitalizma (Breman in Van der Linden, 2014). Celo v delih sveta, kjer je norma plačane formalne zaposlitve s polnim delovnim časom in perspektivo vseživljenjske kariere veljala, je bilo ogromno dela opravljeno zunaj formalne ekonomije ali/in je bilo neplačano (npr. skrbstveno in gospodinjsko delo žensk in moških). Za velik del sveta ter delavk in delavcev standardna zaposlitev torej ni nikoli obstajala.2 Na osnovi tega lahko razumemo metaforo „brazilizacije“ zahoda U. Becka (2000), s katero opisuje zdrs standardov za delavce v razvitem industrijskem okolju na raven standardov, ki so bili do takrat značilni za delavce ekonomsko nerazvitih držav, kot je Brazilija. Široka mednarodna razprava o prekarnosti (Kalleberg, 2009; Standing, 2011; 2014 in dr.) se začne takrat, ko zaradi bega kapitala iz nacionalnih okvirov razvitih industrijskih držav med financializacijo kapitalizma povzroča negativne posledice za posameznike in celotna gospodarstva, ki jih v povojnem obdobju ni bilo ter pomenijo velik zasuk v ekonomskem in političnem diskurzu. Pri analizi sedanjih trendov prekarizacije je torej treba razmišljati o tem, koliko je (nove) prekarnosti in za koga ter kaj prekarizacija v enem delu sveta pomeni za globalni ekonomski sistem v celoti. Prav tako je pomembno razumeti, da je obstoj prekarnosti kot nasilja, ki je lastnost sistema, utemeljen na »preziranju politične neenakosti, ekonomskega izkoriščanja in nepravičnosti, ki so ključne lastnosti globalnega kapitalizma« (Žižek, 2007). Pri tem ni mogoče prezreti doseženega ekonomskega razvoja niti ni treba romantizirati preteklosti, v kateri velik del svetovne delovne populacije ni bil deležen prednosti, ki so veljale samo za manjšino.3 Po drugi strani pa je sprememba diskurza, s katero je tudi ta manjšina izgubila boljši položaj in se je poenotenje delovnih razmer na globalni ravni začelo dosegati na nižjih standardih, problematična tudi za obrobje. Trendi prekarizacije so povezani s spremembami (globalnega) kapitalističnega sistema in delitve moči med ekonomskimi akterji v zadnjih nekaj desetletjih. V razlagi neoliberalizma kot hegemonskega diskurza Harvey (2007) pojasnjuje, kako je neoliberalizem omogočil vrnitev moči razredu, ki je moč po drugi svetovni vojni v času vzpona socialne demokracije izgubljal. Pravi, da je to spremembo omogočila „naturalizacija“ neoliberalne ideologije. Prevzemanje političnih idealov individualne izbire in svobode je bilo podstat poskusa nove akumulacije kapitala in izhoda iz krize po „zlatem obdobju“ (v 50. in 60. letih 20. stoletja). Čeprav nove akumulacije ni uspelo doseči, se je razredna moč tistih, ki so jo v povojnem obdobju izgubljali, revitalizirala in zgodila se je prerazporeditev 2 Glede tega je zanimiva Munckova razprava (2013) o vprašljivosti koncepta prekarnosti kot sociološkega koncepta globalnega Severa, ki prezre izkušnje globalnega Juga na odprto evropocentričen način. 3 Na velike razlike v dojemanju standardov človeka dostojnega dela v razvitem in nerazvitem svetu skozi zgodovino kaže naslednji primer. Tragična smrt 146 mladih žensk v tekstilni tovarni Triangle Shirt waist v New Yorku marca 1911 je bila povod za mednarodno razpravo o pravicah delavk in delavcev ter je postala simbol boja za pravice delavk in žensk v celem svetu. Na žalost je več kot 100 let pozneje, maja 2013, tragično sesutje slabo vzdrževane stavbe tekstilne tovarne v Dhaki, v Bangladešu, v katerem je življenje izgubilo 1134 ljudi, po nekaj dnevih v svetu postalo stara novica. O ČEM GOVORIMO, KO GOVORIMO O PREKARNOSTI? 357 nadzora nad akumuliranim kapitalom. Velik politični uspeh neoliberalizma je po Harveyu pridobitev prostovoljne podpore velikega števila volivcev za politike, ki so bile proti njihovim lastnim interesom na kulturni, verski in nacionalni osnovi (npr. politike, ki so neugodne za revne, ženske, istospolno usmerjene in temnopolte osebe). Neoliberalni hegemonski diskurz se še zlasti kaže v spremembi delovanja države (Z vpisovanjem fiskalnega pravila v ustave so države priznale prevlado (mednarodnih) financ nad blaginjo državljanov), v napadu na izobraževalne institucije in medije (financiranje uporabnih reševalcev problemov, npr. „think-thankov“, namesto znanstvenega raziskovanja) ter v definiranju in realizaciji vloge posameznikov in posameznic v družbi, ki se kaže v individualizaciji, organizirani v (samostojno) podjetništvo in potrošništvo. Harvey opozarja na celovitost „kreativne destruktivnosti“ nove faze kapitalizma, ki se kaže v privatizaciji, financializaciji, menedžmentu in manipulaciji s svetovnimi krizami ter aktivni vlogi držav pri redistribuiranju moči v družbah. To pomembno sporočilo, da je moč državne regulacije vedno obstoječa (vprašanje pa je, v čigavem interesu), nasprotuje pogosti razlagi o neoliberalnem „umiku“ države iz ekonomije. Kot pojasnjuje Fligstein (2005) na ikoniziranem primeru ameriškega gospodarskega modela „prostega trga“ in „svobodne podjetniške iniciative“, je prav močna dolgoletna in sistematična vpetost ameriške države kot zakonodajalca in financerja glavno pojasnilo nekaterih za ameriško gospodarstvo danes značilnih lastnosti. Tako je npr. k uspešnosti visokotehnoloških podjetij v Silicijevi dolini bistveno bolj pomagalo večdesetletno sistematično državno financiranje znanstvenega dela (večinoma za potrebe ameriške vojaške industrije) kot pa dinamičnost in podjetniška iniciativa posameznikov. Danes prevladujoče razumevanje povečevanja vrednosti za delničarje kot dominantnega in legitimnega načela delovanja ameriških delniških družb in kot „naravnega“ dejstva delovanja (učinkovitega) gospodarstva po načelih prostega trga prezre dejstvo, da je delovanje v skladu s tem načelom posledica razvoja zakonodaje in davčne regulacije v nekajdesetletnem obdobju, predvsem v času Carterjeve in Reaganove vlade. Tudi Foucault (2008) je neoliberalne vladne posege opisal kot »nič manj močne, pogoste, dejavne in kontinuirane kot v katerem koli drugem sistemu«, vendarle je njihova posledica prekarnost dela ter življenja delavk in delavcev kot „način dominacije“, strukturiranja gospodarstva, ki »sili delavce v podrejenost« (Bourdieu, 1998: 85). 358 Aleksandra Kanjuo Mrčela O „naj jedo potico“4 in nekaterih drugih rešitvah preseganja prekarnosti Kot smo videli, prekarnost v Sloveniji (tako kot drugod po svetu) nastaja zaradi sprememb v obsegu in delitvi moči obstoječih akterjev in institucij v svetovnem obsegu Države imajo vse manj moči, da bi z nacionalnimi politikami in zakonodajo ščitile delavce na svojem območju, kar velja tudi za (nacionalno organizirane) sindikate, politične stranke in druge prej močne akterje. Ena temeljnih lastnosti naraščajoče skupine delavcev in delavk, za katere je značilno vse več lastnosti, ki jih pripisujemo prekarnosti, je to, da so atomizirani, izolirani v svoji nemoči. Zato je verjetnost uresničevanja predlogov, ki pričakujejo od šibke države ali še šibkejših prekarnih delavcev, da bi se uprli kolektivno in presegli prekarnost, omejena. Čeprav je nujno iskati praktične rešitve, ki bi omilile najprej in predvsem položaj najbolj ogroženih in s prekarnostjo najbolj prizadetih, je pri iskanju načinov razumevanja in preseganja prekarnosti kot sistemskega problema vprašljiva spoznavna vrednost razumevanja prekarnosti z delitvijo na s prekarnostjo manj ali bolj prizadete skupine delavcev (npr. prekariat in salariat; standardno in prekarno zaposleni; akademski mandarini in prekarni akademski delavci ipd.). Bolj produktivno se zdi obravnavati delovanje sistema kot celote in iskati sistemske in ne zgolj individualnih ali parcialnih rešitev Glede na potencial odpravljanja dejanskih vzrokov za prekarnost lahko premišljujemo tudi o nekaterih drugih predlaganih rešitvah, ki naj bi pomagale pri odpravljanju prekarnosti dela in življenja danes. Med njimi je uvedba univerzalnega temeljnega dohodka (UTD). Po eni strani UTD lahko razumemo kot garancijo minimuma spodobnega življenja za vse ne glede na njihov delovni status, a bi bila za to nujna njegova dejanska univerzalnost. „Univerzalnost“, uokvirjena v države z nekaj milijonov prebivalcev, so lahko ilustracije možnosti sprememb, ampak ne pomagajo k dejanski spremembi (globalnega) sistema, ki temelji na neenakosti, izkoriščanju in nasilju. Lahko pa UTD razumemo tudi kot sredstvo za ohranjanje obstoječega sistema oz. za vzdrževanje obstoječih potrošniških vzorcev. V tehnološko spremenjenem okolju in glede na novo globalno delitev dela kapital v „razvitem“ delu sveta ne potrebuje več toliko delavcev, ampak potrošnike. UTD lahko vidimo kot ukrep, ki ustvarja/ohranja potrošniške zmožnosti posameznikov in posameznic, čeprav nimajo plačane službe. Poskusi samozadostnih „utopičnih“ skupnosti (ekonomskih in političnih enot, utemeljenih na pravičnih in demokratičnih načelih samozadostne organizacije dela in življenja), ki jih zagovarja del razprav o prekarnosti, so vedno propadli ali ostali na obrobju, saj so večini in nosilcem moči predvsem pa logiki kapitalističnega načina produkcije življenja bodisi nevidni bodisi nepomembni, zato na glavni tok in prevladujoča načela gospodarskega delovanja nimajo velikega vpliva. Vprašanje je, ali njihovo preživetje na obrobju ni bolj kot dokaz možnosti alternativnega delovanja znak tega, kako majhna je njihova moč. 4 “Qu’ils mangent de la brioche.” (M. Antoanetta) O ČEM GOVORIMO, KO GOVORIMO O PREKARNOSTI? 359 Po utopijah: kako misliti zunaj obstoječega? Kljub temu, da je težko (če je sploh mogoče) soditi o obsegu in naravi prekarnosti dela ter življenja v različnih časovnih in prostorskih okoliščinah, v katerih veljajo specifični družbeni, kulturni in politični vzorci, je analiza prekarnosti univerzalna in brezčasna tema človekovega in družbenega obstoja, saj se dotika drugih pomembnih tem in načel, kot so enakost, svoboda, moč, človečnost in nasilje. O prekarnosti razmišljamo kot o družbeni in ekonomski situaciji, za katero je značilna napetost med že/še obstoječimi pričakovanji in dejanskimi življenjskimi in delovnimi razmerami, ko skupine delavcev in tistih, ki delo organizirajo in analizirajo, ugotavljajo neskladje med dejanskim stanjem in tem, kar je potencialno možno (omogočeno z družbenimi razmerji, tehnologijami in drugimi možnostmi). Gorzova (1999) definicija utopije kot »ocene tega, kar počnemo, v luči tega, kar bi mogli ali morali početi«, je še vedno učinkovit epistemološki pristop, vendarle je treba pri oblikovanju uresničljivih alternativ temu, kako je danes organizirano delo in življenje vse večjega števila delavcev in delavk, poiskati času primerne in ideji „dobrega življenja“ ustrezne rešitve. Vidimo, da se prekarnost normalizira (postaja nevprašljiva) in naturalizira (obravnava se kot naravni, ne pa družbeni pojav) ter je več kot samo „poslovni model“ – postaja način življenja in premišljevanja o prihodnjem življenju. Zaton vélikih teorij smo slavili kot afirmacijo prezrtih neenakosti. Velikim teorijam je bil skupen načrt organizacije življenja, ki je presegal individualna atomizirana življenja. Pomanjkanje tega načrta je v prekarnost pahnilo veliko nemočnih in jih ni opolnomočilo. V okoliščinah dominantnega prekarnega diskurza in zatona velikih skupnih načrtov potrebujemo preobrazbo miselnosti in politike za nov projekt organizacije dela in življenja. Navdihujoče je razmišljanje J. Butler o univerzalnosti tega projekta: »Naša skupna izpostavljenost prekarnosti je le eden od temeljev naše potencialne enakosti in naših vzajemnih obveznosti, da skupaj ustvarimo razmere za življenja vredno bivanje. Ko se izogibamo potrebi drug po drugem, se izogibamo tudi temeljnim načelom družbenih in demokratičnih razmer tega, kar bi še lahko imenovali „dobro življenje“. To so kritične razmere demokratičnega življenja v smislu, da so del nenehne krize, pa tudi zato, ker so del načina razmišljanja in delovanja, ki se odziva na nujnosti našega časa.« (Butler, 2012: 18) Ko Butler (v Davis in Butler, 2017) piše, da potrebujemo „eksperimentiranje misli“ pri definiranju enakosti, ki ne žrtvuje nikogar, ne govori o atomizaciji in individualizaciji. Ne misli na performativnost kot (neo)liberalni projekt afirmacije posameznic in posameznikov, ampak na celovit emancipatorni projekt, ki nikogar ne izključuje. V razpravi o (odpravljanju) prekarnosti se, kot smo videli, srečujemo tako z epistemološkimi problemi kot z vprašljivo ali omejeno veljavnostjo predlaganih 360 Aleksandra Kanjuo Mrčela rešitev. Velik del razprav opisuje problem oz. išče dokaze, da je prekarnost nekaj slabega za človeka in družbo, del razprav pa produktivno preide v razlago in razumevanje sistemskih razmer nastanka in možnosti ukinjanja prekarnosti. Tudi pri ambicioznosti reševanja problema so razlike. Tako nekateri govorijo o zmanjševanju ali omejevanju, drugi o odpravljanju prekarnosti. Če prekarnost razumemo kot sistemsko nasilje, razmišljajmo o njenem odpravljanju. Dosedanje meje vključenosti tistih, ki si zaslužijo človeka vredno življenje, so v zgodovinskih strukturnih okoliščinah, ki so to dopuščale, začeli premikati pripadniki in pripadnice družbenih skupin, ki so svoja življenja cenili kot „človeka vredna“, preden je za to obstajal splošen družbeni konsenz (npr. sužnji, delavci, ženske, pripadniki in pripadnice podrejenih ras in narodov), in del tistih, ki so imeli moč to vključenost omogočiti („razsvetljeni“ sužnjelastniki, kapitalisti, moški). Ko Butler razmišlja o Adornovem pozivu k nujnemu uporu proti slabemu življenju (življenju, ki je, kot pravi Adorno, tako „deformirano in popačeno“, da nihče ne more živeti humano), se zavzema za politiko, v kateri akterji z uporabo različnih dejanj radikalne demokracije živijo „dobro življenje“ z drugimi. Poudarja, da sta tako afirmacija sebe kot tudi odvisnost od drugega potrebni za življenje in še posebno za „dobro življenje“. Poti teoretiziranja in preseganja prekarnosti dela in življenja kot univerzalnega problema lahko iščemo v hkratnosti lokalnih, kratkoročnih, delnih uporov in poskusov omejevanja negativnih posledic in razširjanja prekarnosti na eni strani ter konceptualizacije in spodbujanja celovitih in univerzalnih rešitev prekarnosti na drugi. Analiza in razumevanje ter uporaba in preoblikovanje nastajajočih načinov ekonomskega delovanja in organiziranja dela (kot so npr. digitalno organizirane platforme dela) so ključni del analize in ukrepanja proti prekarnosti. Uspešnost emancipatornega političnega delovanja je danes odvisna od ugotavljanja ključnega skupnega načela ohranjanja vseh oblik dominacije in s tem oblikovanja osnove za postavljanje ciljev, organiziranje in delovanje učinkovitih koalicij akterjev, ki bi se tem oblikam dominacije uprli ter vzpostavili in uporabili moč za nastanek dobrega življenja. Pri tem je treba posebno pozornost posvetiti nadnacionalno organiziranim sindikatom, družbenim gibanjem in organizacijam, »ki so zaživeli po dolgi neoliberalni noči«, kot ocenjuje Munck (2018).

 O ČEM GOVORIMO, KO GOVORIMO O PREKARNOSTI? 361 Viri 1. Alberti, G., Besa, I., Hardy, K. R. et al. 2018. Against and Beyond Precarity: Work in Insecure Times. Work, Employment and Society. 2. Beck, U. (2000): The Brave New World of Work. Cambridge: Polity Press. 3. Bourdieu, P. 1998. Acts of resistance: Against the new myths of our time. Cambridge: Polity 4. Jan Breman in Marcel van der Linden. 2014. Informalizing the Economy: The Return of the Social Question at a Global Level. Development and Change. Online issue. https://onlinelibrary.wiley.com/doi/pdf/10.1111/dech.12115 5. Butler, J. 2012. Can One Lead a Good Life in a Bad Life? Adorno Prize Lecture RP 176.(Nov/Dec 2012) dostopno na: 6. https://www.radicalphilosophyarchive.com/wp-content/files_mf/rp176_article1_ judith_butler_adorno_prize_lecture.pdf 7. Davis, A. 2019. (1981) Women, Race and Class. Pinguin Books 8. Davis, A. in Butler, J. 2017. On Inequality Angela Davis and Judith Butler in Conversation (You Tube posnetek, 22. 5. 2017), dostopno na https://www.youtube. com/watch?v=-MzmifPGk94 9. Gorz, A. 1999. Reclaiming Work. Beyond the Wage-Based Society. Cambridge: Polity Press 10. Harvey, D. 2007. Neoliberalism as Creative Destruction. The American Academy of Political and Social Science. 11. Arendt, H. 1996. (1958) Vita activa. Ljubljana: Krtina, Ljubljana. 12. Kanjuo Mrčela, A. in Ignjatović, M. 2018. Inovativno o prekarnosti?. V: Stanojević, M. (ur.), Furlan, S. (ur.). (Ne)dostojno delo: prekarizacija standardnega in nestandardnega zaposlovanja v Sloveniji, (Knjižna zbirka OST, 17). Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, Založba FDV. 13. Kalleberg, A. 2009. Precarious Work, Insecure Workers: Employment Relations in Transition. American Sociological Review 74(1):1–22. 14. Munck, R. 2013. The Precariat: a view from the South. The World Quarterly. Vo. 34. No. 5, 2013. pp. 747–762. 15. Standing, G. 2011. The Precariat: The New Dangerous Class. London, New York: Boomsbury Academic. 16. Standing, G. 2014. A Precariat Charter. From denizens to citizens. London, New York: Boomsbury Academic. 17. Stanojević, M. in Furlan, S. 2018 (ur.). (Ne)dostojno delo: Prekarizacija standardnega in nestandardnega zaposlovanja v Sloveniji«. Knjižna zbirka OST, 17). Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, Založba FDV. 18. Žižek, S. 2007. Nasilje. Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo