Tokratna zamenjava oblasti je prav gotovo posebna v najmanj eni stvari.
Zaradi problemov, ki jih je nakopičila odhajajoča Janševa vlada - in ki
jih bo kopičila očitno do zadnjega izdiha
lastnega vladanja - so
pričakovanja do nove Golobove vlade podobna koncu filma »Melanholija« -
se pravi: izbris prejšnjega sveta. In začetek nečesa novega. Česar sicer
v Melanholiji sicer ne poznamo, v Sloveniji pa se zdi precej znano.
Zahteve so neobičajno jasne in nepričakovano artikulirane. Vrnitev
Studia City. Neodvisnost medijev. Rehabilitacija demokracije oziroma
demokratičnih standardov, postopkov in praks v državi. Neodvisnost sodne
veje oblasti. Neodvisnost policije. Itd. Skratka: najmanj vrnitev
stanja, ki je bilo za slovensko družbo značilno za obdobje pred nastopom
zadnje Janševe vlad(avin)e, če ne celo pomembno izboljšanje stanja. Na
tako rekoč vseh področjih.
Pričakovanja so torej visoka. Celo
ekstremna. Njihova realizacija pa pomeni rekonstrukcijo oziroma marsikje
(šele) konstrukcijo demokratičnih in socialnih logik v družbi. Velike
teme. Ključna vprašanja. Reklo bi se lahko veliki, odločilni, heroični
čas. Za katerega je mogoče že vnaprej reči, da se bo zapisal v zgodovino
Slovenije. Tako. Ali drugače.
V takšnih razmerah se pogosto z
lahkoto pozabi na konkretna vprašanja. Na dejstvo, da bo morala nova
vlada reševati poleg heroičnih tem tudi povsem vsakodnevna vprašanja. Na
operativni ravni. S konkretnimi pragmatičnimi ukrepi. Oziroma da bo
lahko heroična vprašanja pogosto reševala le na tej ravni. In s takšnimi
ukrepi. Nič velikega in pretresljivega torej. Vrsta malih, konkretnih
korakov.
Golob se tega dobro zaveda. Heroični duh časa ga ni
odnesel. Čeprav ga je prevzel. In v resnici postavil na oblast. A je pri
vsem tem ostal presenetljivo prizemljen. Poleg zahtev, ki naslavljajo
velike teme današnje slovenske družbe, opozarja na najmanj dvoje. Prvič
na to, da so rešitve lahko le postopne. Da torej zahtevajo čas, da ne
smemo ničesar pričakovati od danes na jutri. In drugič, da se bo treba
lotiti številnih majhnih in nespektakularnih problemov. Ne le zato, ker
je treba rešiti tudi njih. Ampak ker je v številnih primerih mogoče
velike probleme rešiti le s pomočjo ali skozi reševanje teh malih,
nespektakularnih problemov.
Eden teh problemov je tudi problem
prekarnosti. Problem, ki ni bil tema predvolilnih soočanj. Velikih
trenj. Velikih obljub. Problem, za katerega se zdi, da zadeva le tiste
brez rednih služb. Ki so v večini primerov mladi. Ljudje, ki jih vidimo
na vsakem koraku. V vseh dejavnostih. Ljudje, katerih število se nevarno
veča. Seveda zato, ker je prekarna zaposlitev za delodajalce bolj
racionalna.
Povedano preprosto: jih stane manj kot redna
zaposlitev. Zato prekarnost delodajalci podpirajo. Ne povedo, da je ta
njihova podpora pogojena z dejstvom, da prekarnost omogoča večje
izkoriščanje zaposlenih kot redna zaposlitev. Ampak govoričijo o večji
fleksibilnosti. O tem, da si mladi sami želijo takšnih zaposlitev. Ipd.
Pri reševanju problemov, povezanih s prekarnostjo, ne gre
le za to, da se značilnosti prekarnosti poimenujejo s pravimi imeni.
Ampak tudi ali predvsem za to, da se dojame, da enega ključnih ciljev
nove vlade – namreč ustvariti socialno državo in bolj socialno pravično
družbo – ni mogoče realizirati, ne da bi se rešil problem prekarnosti.
Kar v praksi pomeni: ne da bi se prekarnost odpravila. Razen v izjemnih
primerih, kjer je neizogibna. Ne zaradi profitov delodajalcev. Ampak ker
realizacija določenega dela nujno zahteva jasno urejene in strogo
regulirane sekvence tovrstnega dela.
Zakaj realizacija osrednjega
cilja Golobove vlade, ki je v Sloveniji ustvariti bolj pravično in
socialno družbo od tiste, ki jo je udejanjil slovenski postsocialistični
neo-kapitalizem, ni uresničljiva brez rešitve problema prekarnosti, je
jasno.
Realizacija socialne države in kar se da pravične družbe
namreč zahteva, da se v številnih situacijah zamenja temeljna logika
reševanja problemov. Ta logika je v slovenskem postsocialističnem
neo-kapitalizmu zdaj logika ekonomskega determinizma, ki se v praksi
konkretizira kot nadrejenost ekonomske racionalnosti nad socialno
racionalnostjo. Povedano drugače: če je treba izbirati med tem, kar je
dobro za ekonomijo (kar nosi profit oziroma zaslužek) in tistim, kar je
dobro za ljudi, je treba izbrati prvo. Tako delodajalci kot ekonomisti
že trideset let razlagajo, zakaj je treba ravnati tako. In kaj vse se bo
zgodilo, če ne bomo ravnali tako. Če bomo torej popustili socialnosti.
Na tem mestu se ne morem spuščati v razpravo o tem, kje vse so tovrstna
utemeljevanja le prikrivanje najbolj nesocialnih oblik izkoriščanja
zaposlenih. Kako in zakaj svetovni kapitalistični ustroj postavlja
objektivne okvire realizaciji nadrejenosti socialne racionalnosti nad
ekonomsko racionalnostjo. In kaj je mogoče v praksi vendarle storiti.
Izpostaviti želim le eno ključno reč: da je namreč mogoče, če se hoče, v
številnih primerih socialno logiko postaviti nad ekonomsko logiko tudi
zato, ker je lahko takšno reševanje problemov ekonomsko smiselno. Ali
vsaj hkrati ekonomsko in socialno smiselno.
Lep primer je bil
Golobov projekt sončnih elektrarn na strehah slovenskih hiš pri Genu-I.
Ta projekt uspešno združuje socialno racionalnost z ekonomsko
racionalnostjo. Ter ekološko racionalnostjo. Želeti bi bilo, da Golob s
tem projektom nadaljuje. Na ravni vlade. Morda v okviru politike
zelenega prehoda. In podobnih politik, celo obvez, ki jih je Slovenija
že sprejela. In katerih realizacija v številnih primerih ponuja možnost
praktičnega dokazovanja, da je upoštevanje socialne in drugih
racionalnosti mogoče tudi na ekonomsko učinkovit način. Te možnosti se
Golob zaveda. In upati je, da jo bo v svoji vladi kar se da intenzivno
izrabljal.
Tudi ko gre za prekarnost. Znani primeri - na primer
japonski – so v praksi dokazali, zakaj je na primer trajna zaposlitev s
številnimi socialnimi ugodnostmi za zaposlene ekonomsko smiselna.
Nakanejeva s tem v zvezi pravi, da se je japonsko gospodarstvo že v času
vojne ob pomanjkanju delovne sile naučilo, kako dragoceni so zaposleni
in kako je treba za to, da jih zadržiš v podjetju, za zaposlene ustrezno
skrbeti. Ta skrb ne pomeni plačevanja delavcev po najnižji možni mezdi.
Ampak postavljanje socialne dobrobiti delavcev nad navidezne
kratkoročne ekonomske interese. Pokazala je, kako se je Japonski
tovrstna logika na dolgi rok obrestovala in kako je prav ta logika
postala ne le ključni dejavnik ekonomske uspešnosti Japonske, ampak tudi
ključna komparativna prednost Japonske pred Zahodom. Lojalnost in
motiviranost zaposlenih za kvalitetno delo je namreč ključni dejavnik ne
le gospodarskega razvoja, ampak tudi dodane vrednosti. To na nek način
vedo tudi slovenski zaposleni. V reku »Delodajalec me ne more tako slabo
plačati, kot lahko jaz slabo delam!« je namreč vsebovana natančno ta
logika. Le v drugi različici.
Čeprav prekarnost ni bila velika
tema predvolilnih soočanj, je Golob jasno nakazal svoje stališče, da je
treba prekarnost odpraviti. Da razume, da je prekarnost kljub navideznim
ekonomskim koristim dejansko ekonomski problem. Ki ga je treba z vrsto
postopnih korakov rešiti. Pri reševanju problemov je napovedal
sodelovanje s civilno družbo. Z državljani.
Pri reševanju
problema prekarnosti to ne pomeni le sodelovanja s sindikati, ki imajo
glede problema prekarnosti utemeljene zahteve in rešitve. Pomeni tudi
vključitev tistega dela stroke, ki se v Sloveniji s problemom
prekarnosti ukvarja. In pomeni vključitev tistih posameznikov in
posameznic, ki so v zadnjih letih postali gonilna sila ne le razprav o
prekarnosti, ampak tudi v zahtev po njeni odpravi. Med njimi je na prvem
mestu Črt Poglajen. Ki ga sama vedno, kadar beseda nanese na problem
prekarnosti v Sloveniji, imenujem kot človeka, brez katerega 'bi ne bilo
nič'. Ker je cilj teh posameznikov in posameznic isti, kot je glede
prekarnosti vizija Goloba – namreč, da jo je treba odpraviti -, so
pričakovanja glede kooperacije vlade s tem delom stroke in civilne
družbe velika.
Bomo videli, kako bo v praksi.
dr. Vesna Vuk Godina, profesorica na Filozofski fakulteti Univerza v Mariboru
*.* Original objavljen v častniku DELO, 17. 5. 2022 (https://www.delo.si/…/prekarnost-nima-kaj-iskati-v-novem-s…/)