Preden so pohodniki krenili na balkansko vejo Pohoda za mir – Peacewalk, so v ponedeljek, 24. Avgusta ob 17 uri na Kongresnem trgu v Ljubljani, pripravili druženje ob večeru glasbe, poezije in zgodb! Več o dogodku in Pohodu za mir preberi tu: peacewalk
Odličen nagovor je na druženju za mir je prispevala Lana Zdravković*, ki ga zaradi tehtnosti objavljam v celoti:
_____________
Spoštovane, spoštovani, drage in dragi, dobrodošli v Ljubljani!
Ljubljana ima zelo konkretno zgodovinsko izkušnjo vojne, okupacije in upora. Aprila 1941 jo je okupirala fašistična Italija, po kapitulaciji Italije septembra 1943 pa nacistična Nemčija. Obkrožena je bila z bodečo žico in vojaškimi bunkerji, ki so nadzorovali prebivalce, prebivalke in pa vse, ki so v to mesto vstopali in izstopali – na to mračno obdobje danes še vedno opozarja sprehajalna Pot spominov in tovarištva, ki je trasirana v celotnem obsegu nekdanje meje okrog mesta. Ljubljana je bila osvobojena 9. maja 1945, vojna jo je zaznamovala celih 1.495 dni.
Prav tukaj je leta 1941 nastala tudi Osvobodilna fronta slovenskega naroda, osrednje politično in odporniško gibanje, ki je organiziralo civilni in politični odpor, njegova partizanska vojska pa oboroženi boj proti okupatorju. Zato je v slovenskem zgodovinskem spominu antifašistični oboroženi upor neločljivo povezan s svobodo, avtonomijo in politično samoodločbo.
In tukaj se začne problem, o katerem bi rada danes spregovorila.
Na Mirovnem inštitutu smo seveda za mir. Mir imamo v svojem imenu, predhodniki in ustanovitelji Mirovnega inštituta pa so odgovorni za vpis ohranjanja kulture miru in mirovne usmeritve te države v današnjo ustavo. Toda če mir razumemo politično in ne samo moralno, stvari hitro postanejo bolj zapletene.
Mir namreč ni preprosto nasprotje nasilja. In odsotnost vojne še ni nujno mir.
Obstaja tudi mir pokopališča. Obstaja mir, ki nastane, ko je ena stran tako popolnoma poražena, utišana ali izbrisana, da se nima več kdo upirati. Red brez konflikta lahko imenujemo mir samo, če pozabimo vprašati, kdo je moral za ta red plačati.
Zato pacifizem sam po sebi še ni dovolj. Če od napadenega zahtevamo nenasilje, medtem ko agresorju dovolimo nasilje, naša nevtralnost ni več nevtralna. Lahko postane način, kako nasilje močnejšega nemoteno nadaljuje svoje delo.
Tudi to smo na teh prostorih že doživeli. Med vojno v Bosni in Hercegovini je mednarodni embargo na orožje veljal tudi za tiste, ki so se poskušali braniti. Mirovni inštitut je takrat zagovarjal pravico Bosne in Hercegovine do obrambe in s tem tudi pravico do orožja, s katerim bi se lahko branila. Enako zagovarjamo danes v Ukrajini in v Gazi.
To je neprijeten paradoks za mirovno institucijo. Toda z njim moramo znati živeti. Včasih je treba možnost miru braniti tudi z orožjem.
Toda – in ta toda je odločilen – iz pravice do obrambe nikoli ne izhaja pravica do neomejene svobode. Pravica do obrambe ni pravica do kolektivnega kaznovanja, izstradanja civilnega prebivalstva, uničevanja mest ali iztrebljanja ljudi.
In zato se moramo danes vprašati, kaj se je zgodilo z Evropo.
Evropa je svojo povojno politično in moralno identiteto zgradila na geslu »Nikoli več«. Toda kaj pomeni ta »nikoli več«? Nikoli več nam? Nikoli več Judom? Nikoli več v Evropi? Ali pomeni nekaj bistveno bolj univerzalnega: nikoli več nikomur?
Če je Auschwitz eden od temeljev evropske politične zavesti, bi morala Evropa prav zaradi te izkušnje prepoznati dehumanizacijo, kolektivno krivdo in idejo, da so življenja nekaterih ljudi vredna manj od drugih.
Pa vendar Evropa danes gleda genocid v Gazi – in ga politično dopušča. In ko rečemo genocid, ne govorimo več zgolj v jeziku političnega protesta: neodvisna preiskovalna komisija Združenih narodov je ugotovila, da je Izrael zagrešil genocid nad Palestinci v Gazi.
In vendar Evropa še vedno zgolj pasivno opazuje. Morda je zato vprašanje, ki bi si ga morali zastaviti, zelo preprosto: kaj smo pripravljeni dopustiti, da se zgodi človeku, preden prenehamo iskati opravičila?
Tudi vojna v Ukrajini nas postavlja pred drugačen, vendar prav tako težak paradoks. Ruska federacija je napadla Ukrajino in Ukrajina ima pravico do obrambe. Toda priznanje te pravice nas ne odvezuje dolžnosti misliti mir.
Evropa in Rusija nista bili vedno sovražnici. Desetletja smo gradili gospodarske, kulturne, znanstvene in politične odnose. Ti odnosi so bili daleč od idealnih in polni protislovij, toda obstajali so. Danes smo dopustili, da se je velik del tega prostora odnosov sesul, in zelo nevarno je vedno pogosteje slišati, da je vojna med Evropo in Rusijo skoraj neizbežna prihodnost.
To bi nas moralo prestrašiti.
Ne samo možnost vojne, ampak lahkotnost, s katero smo jo začeli sprejemati kot horizont prihodnosti.
Ko je odgovor na skoraj vsako vprašanje več orožja, več oboroževanja in več odvračanja, ne govorimo več samo o obrambi. Govorimo o krizi politične imaginacije.
Kot da si lahko predstavljamo desetletja nove vojne, ne moremo pa si predstavljati pogajanj. Kot da je realist tisti, ki verjame v neskončno oboroževanje, naivnež pa tisti, ki govori o diplomaciji.
Morda je danes ravno obratno.
Morda je največja utopija verjeti, da bomo z vedno več istega proizvedli nekaj drugega – da bodo več orožja, več strahu in več sovraštva nekega dne sami od sebe proizvedli mir.
Obramba je lahko nujna. Toda obramba sama še ne ustvarja miru. Mir je potrebno nenehno, torej politično! – proizvajati.
To pomeni diplomacijo, pogajanja, mednarodno pravo in kompromise. Predvsem pa pomeni vztrajanje pri ideji, da današnji sovražnik ni nujno naš večni sovražnik.
In tu vidim politični pomen Pohoda za mir-Peace Walka.
Hoja je na prvi pogled skromno dejanje. V primerjavi z droni, tanki, raketami, umetno inteligenco in milijardami za oboroževanje se lahko zdi skoraj smešno nemočna.
Toda morda je prav v tem (lahko) njen politični učinek.
Pohod za mir-Peace Walk praktično uprizarja nekaj, kar današnja uradna politika vse težje razume: da lahko obstajamo drug ob drugem, ne da bi morali postati isti – in ne da bi moral eden od nas izginiti.
Mir namreč ni svet brez razlik in brez konfliktov.
Mir je svet, v katerem zaradi različnih interesov nehamo drug drugega ubijati.
Zato na Mirovnem inštitutu pozdravljamo Pohod za mir-Peace Walk. Ne zato, ker bi verjeli, da bo hoja sama ustavila vojne, ampak zato, ker v času, ko se militarizacija predstavlja kot edina realnost, potrebujemo ljudi, ki vztrajajo pri tej radikalni ideji:
da mir ni naivna želja po svetu brez konfliktov, ampak politična sposobnost ustvariti skupen svet kljub konfliktom.
In če danes obstaja nekaj, kar je vredno braniti, potem je morda prav možnost (takšnega) skupnega sveta.
Pohodniki za mir, torej, dobrodošli v Ljubljani in srečno (ter mirno) pot naprej!
Ni komentarjev:
Objavite komentar