DELO NA PROSTEM TRGU ALI ZAKAJ PREKARIAT NI NOVODOBNA IZNAJDA

Bojan Maraž

Šempeter, 28. marec 2018

Alenka Sottler je ena tistih slovenskih prekarnih "delavcev", ilustratorjev, ki prav gotovo ve, kaj pomeni odnos naročnika do izvajalca oz delodajalca do delojemalca.

Kakšno je ljubezensko razmerje med partnerjema?

Sam živim taisto življenje se bolj radikalno širom po svetu. Verjetno oba veva, kaj pomeni izziv, kje so čeri in kje svoboda, ki jih prekarna oblika dela prinaša.

Ta članek bi bil povsem nepotreben, če bi država z vsemi svojimi veleumi dojela, da je veliko bolj strateško ponuditi vsem državljanom minimalno garantirano mesečno vsoto in vzporedno ustvariti striktno davčno politiko. Ker pa se zdi taka zdrava, kmečka logika visoka filozofija je država ne dojema...ali...o tem drugič.

Torej ostanemo pri razmišljanju o posledicah, ki jih a priori negative no razmerje med delodajalcem in delojemalcev ustvarja. Torej je spodnji tekst zgolj razlaga, kako lepotičiti že itak grd medčloveški in delovni odnos, če se izrazim banalno.

Kaj pravi stroka o prekarnem delu?

"Prekarnost lahko razumemo kot družbeno tendenco posploševanja socialne negotovosti, ki izvira iz sodobnega ekonomskega in zaposlovalnega sistema družbe.

Slednji je utemeljen v idejah ekonomistov iz sedemdesetih let 20. stoletja, ki so razvijali neoliberalni ekonomski model. Pri tem so predpostavljali, da rast in razvoj temeljita na tekmovanju na trgu.

Tako so razvili zahtevo, da se vsi vidiki življenja podredijo tržnim načelom.

Na področju dela je to pomenilo, da so pričeli tveganja in negotovosti prenašati na zaposlene in njihove družine.

Prekarizacijo- spremlja še sklicevanje delodajalcev in politikov na strahove o sposobnosti tekmovanja in konkuriranja v globaliziranem svetu, privatizacija storitev, produkcija v zadnjem možnem momentu in fleksibilno upravljanje s človeškimi viri.

Bistvene razlike med redno zaposlitvijo in prekarnimi oblikami zaposlitve se kažejo v tem, da prekarni delavci v večini nimajo zagotovljenega plačila za preživetje, da so brez pravic plačanega dopusta in regresa, malice in povračila stroškov za prevoz.

Delodajalci prekarnim delavcem, za razliko od redno zaposlenih, prav tako ne plačujejo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za zavarovanje za primer brezposelnosti in prispevkov iz naslovov starševskega varstva.

Vse to vodi v šibko socialno varnost prekarno zaposlenih

Oblike prekarnih zaposlitev in regulacija trga delaUredi

Prekarnost nastopa v več oblikah. Gre za delovne aktivnosti, ki se večinoma ne opravljajo v okviru delovnega razmerja, ki torej ne temeljijo na pogodbi o zaposlitvi. Prekarne oblike dela pa se lahko pojavijo tudi v delovnih razmerjih, če je pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas ali pa s krajšim delovnim časom

Standing opozarja, da prekarno delo ne pomeni nujno tudi nizkih prihodkov. Tako opredeljuje prekariat, kot ljudi, ki nimajo sledečih sedmih oblik z delom povezane varnosti. Pri tem ni pomembno ali določeno obliko varnosti delavci dojemajo kot pomembno ali ne. Te oblike varnosti zaposlitve so:

Varnost na trgu dela: zadostne priložnosti zaslužka; na makro ravni se to odseva v zavezi države za polno zaposlenost.

Varnost zaposlitve: zaščita pred arbitrarno odpustitvijo; regulacija zaposlovanja in odpuščanja; kazni za delodajalce, ki se ne držijo pravil itn.

Varnost službe: sposobnost in priložnost obdržati nišo v zaposlitvi, ukrepi za ohranjanje spretnosti, priložnosti za zvišanje statusa in prihodka.

Varnost dela: varnost pri delu, ki zajema npr. preprečevanje nesreč in bolezni pri delu s pomočjo pravil o varnosti in zdravju, omejitev delovnega časa, samotnega dela, nočnega dela za ženske, kot tudi s kompenzacijami za delovne nezgode.

Varnost razvijanja spretnosti: priložnost za pridobivanje novih spretnosti skozi vajeništvo, izobraževanje ob delu itd., kakor tudi priložnosti za uporabo kompetenc.

Varnost prihodka: zagotovljen stabilen dohodek, ki ga ščiti npr. minimalna plača, indeksacija plač, obsežna socialna varnost, progresivno obdavčevanje, ki zmanjšuje neenakost in dopolnjuje nizke dohodke.

Varnost zastopanja: imeti skupen glas na trgu dela, ki ga predstavljajo npr. neodvisni sindikati s pravico do stavke.

Pomanjkanje teh zagotovil je značilno za različne oblike zaposlitev, ki so v Sloveniji opredeljene v ZDR 1, Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah in obligacijskem zakoniku, povzete pa v informacijski zloženki za prekarne delavce.Te oblike dela so:

zaposlitev s krajšim delovnim časom,
delo za določen čas,
avtorska pogodba
podjemna pogodba oz. pogodba o delu
samozaposlitev
študentsko delo
pripravništvo
agencijsko delo oz. delo pri delodajalcu, ki posreduje delovno silo in tako zagotavlja delavce drugemu uporabniku

Naštete oblike zaposlitve vodijo k zmanjšanju zaščite delavcev in prenesejo nanje dodatne odgovornosti. Posamezniki tako niso več zaposleni, temveč »prosti igralci« na slabo reguliranem trgu dela.

Med dejavniki, ki naj bi prispevali k prekarizaciji in vse večji pogostosti takšnih zaposlitev strokovnjaki navajajo:

nizka gospodarska rast
nezadostne kvalifikacije
prehod v poindustrijsko, storitveno družbo
povečanje deleža zaposlenih žensk
t. i. outsourcing – globalizacija in možnost premeščanje proizvodnje in storitev v tujino
slabljenje sindikatov
deregulacija trga dela
ideološki premiki v smeri individualizma in osebne odgovornosti za delo in družinsko življenje
večanje konkurenčnosti z zmanjševanjem stroškov delovnega procesa (nižanje mase plač."

https://sl.m.wikipedia.org/wiki/Prekarno_delo

                                            

                                                             *****************

Bojan Maraž, rojen 1954 v Vrtojbi.
Je oblikovalec, fotograf, pisec in v zadnjih letih filmski ustvarjalec.Vzporedno poslovnež.
Po diplomi iz industrijskega oblikovanja v Angliji, je v Stari Gorici odprl svojo agencijo Krea. Vzporedno ji je pridružil še dve enoti, eno v Bangkoku, drugo v Šanghaju.Delovne izzive je nadaljeval v Aziji, kjer se je uspešno umestil med vidna azijska imena z najbolj cenjenimi projekti.

Med večjimi projekti izstopajo:

- dvakratna nagrada za olimpijske igre v Pekingu 2008,
- celostna podoba za kitajsko vesoljsko agencijo,
- volilna kampanja za Darka Bratino in Demetrija Volčiča v Italji,
- dvoletna, zaporedna prvo uvrščena nagrada za oblikovanje sejemske postavitve na sejmu Architect v Bangkoku,
  v New Yorku je oblikoval klavir za Steinway and Sons,
- nagrade za oblikovanje mobilnega telefona naTahskem in sedežnega pohištva na Kitajskem,
- v Sloveniji je ustvaril vinske podobe Ščurka, Kristančiča, Kocijančiča..., Celostne podobe Alplesa, Kolpe, embalažo za nogavice Polzela, WC 
   raček za Šampionko, podoba za 19 slovenskih znamk...

Potuje in živi med Slovenijo in Azijo. Koncept dveh domov se mu zdi primerno nadomestilo, da ubeži prekarnosti in njenim uničujočim zakonitostim.
Trenutno se ukvarja z pisano besedo, fotografijo in celovečernim filmom

Bojanu lahko pišete na:  nitnoi@protonmail.com

DRŽAVNA PROIZVODNJA PREKARNEGA DELA

Alenka Sottler

Kot v povzročitelje prekarnega zaposlovanja se pogosto prst uperja le v kapitaliste, globalne koncerne in novodobne podjetnike. Država pa zagotavlja, da dela in se trudi, da bi se prekarnost kar najhitreje odpravila. Pa je res tako?  

ZAKON O URAVNOTEŽENJU JAVNIH FINANC

29. junija 2012 je začel veljati zakon o uravnoteženju javnih financ, ki je omejil zaposlovanje, sklepanje pogodb v javnem sektorju. S tem zakonom je država zagotovo odprla vrata prekarizaciji v javnem sektorju. Nekaj delavcev so takrat lahko zaposlili, a le začasno, večine pa sploh ne. Danes so jih tam, kjer se je zanje našel denar, zaposlili redno, številni pa so obtičali v prekarnem, s.p.-jevskem ali brezposelnem statusu. http://www.mju.gov.si/fileadmin/mju.gov.si/pageuploads/JAVNA_UPRAVA/SOUS/mnenja/omejitev_zaposlovanja_ZUJF.pdf

V tistem obdobju, natančneje 4. junija 2016, je nastal intervju Gregorja Butale z direktorjem Drame in igralcem Igorjem Samoborjem, v katerem ta opiše posledice tega zakona in obtoži državo za posledično prekarizacijo in proizvodnjo brezposelnosti:

 »Zmanjševanje števila zaposlenih je povzročilo veliko kadrovsko luknjo, ki jo dopolnjujemo z zaposlitvami, ki jih financiramo iz lastnih sredstev. To je pa drugi, in to zelo pereč problem: v zadnjih nekaj letih so se nam sredstva, ki jih imamo na razpolago za program, znižala za približno 40 odstotkov.« In še: »Zmanjševanje sredstev zavodom pomeni državno proizvodnjo brezposelnosti in prekarnega dela, namesto da bi bil njen trud obraten.« (https://www.dnevnik.si/1042740394/kultura/oder/igor-samobor-mar-ni-grozno-da-se-vracamo-v-srednji-vek)

ŠOLSKE INSTITUCIJE

Znanko, profesorico na fakulteti, prosim, da me, ker se s prireditve vračava v isto smer, zapelje z avtom do doma.

 »Hecno,« pravi, »ali veš, da se zgodi, da ko glasujemo na sestankih fakultete, roke dvigne manj kot polovica profesorjev? Glasujejo namreč lahko le stalno zaposleni, preostali pa samo nemo prisostvujemo sestanku.«

»Kaj še vedno nisi redno zaposlena in še vedno ohranjaš status samozaposlene v kulturi?« se čudim, saj vem, da že več kot štiri leta poučuje na fakulteti za polovično plačo. »Še vedno ne,« mi odgovori. Hudo mi je zanjo, ker vem, kaj to pomeni. Kmalu se bo tako približala upokojitvi, da se, tudi če jo zaposlijo, višja plača ne bo več vštela v dvajsetletno povprečje, nujno za višjo pokojnino. Tako pa jo čaka, kljub akademskemu poklicu, približno 376,53 EUR ali še manj, če sklepam po pisni informaciji, ki mi jo je poslal ZPIZ.

Po telefonu se pogovarjam še z eno samozaposleno prekarko, tudi profesorico, ki me še dodatno pouči: »Veš, na prvi pogled je videti, da je plačilo za poučevanje na fakulteti še znosno, takoj ko prištejemo še vse neplačane ure, kot so predizpitne priprave, izpiti sami in podobno, pa se izkaže, da je realno plačilo komaj par evrov na uro.«

KULTURNE INSTITUCIJE

Finančno podhranjene kulturne institucije pogosto dobijo dovolj denarja le za plače in osnovno vzdrževanje. Nastale so v času, ko je pomenilo imeti državo in svojo kulturo nekaj velikega, danes pa so postale le težak nahrbtnik za državo, ki se z vsemi ostalimi deležniki podi za dobičkom. Te institucije se borijo za preživetje in ohranjanje standardov, za vsako ceno poskušajo prikriti svoje nezavidljivo stanje. V teh razmerah se znajdejo, kot vedo in znajo. V resnici te institucije na nekaterih področjih stalno potrebujejo storitve: od prevajanja, fotografiranja, kuriranja, oblikovanja, varovanja, čiščenja, marketinga do organizatorja dogodkov, odnosov z javnostjo in podobno. Da bi lahko vsaj delno zadržale strokovne standarde, namesto da bi zaposlovale, raje razpršijo dela in naloge na več zunanjih prekarnih delavcev.

V to skupino sodijo tudi kulturni hrami.

Takole ugotavlja igralec in direktor drame Igor Samobor v nedavnem intervjuju:

»Prekarnost je praksa, ki je v gledališču obstajala že prej, je pa s krizo in z varčevanjem, ki je tej krizi sledilo, dobila povsem nov obseg. Delodajalci, kot je na primer Drama, smo bili skozi varčevalne ukrepe prisiljeni v atipično zaposlovanje. Kar je do mladih, ki v gledališču ustvarjajo, zelo krivično.«

(Igor Samobor: Problem je, da je kapitalu podrejen ves sistem« na blogu Skozi oči prekariata na: http://www.spehnakruhu.com/art/igor-samobor)

PODJETJA V DRŽAVNI LASTI

Veliki zaposlovalci prekarnih delavcev pa so tudi podjetja v državni lasti.

Luka Koper je v 51-odstotni državni lasti. Bivši direktor Bruno Korelič je v intervjuju v Delu takole opisal tamkajšnji proces prekarizacije:

»Že v začetku devetdesetih ste začeli določene posle izločati iz podjetja. Najprej čistilce in vzdrževalce. Potem ste začeli graditi IPS. Kako je to nastalo? V Luki nismo izumili nič novega. Na svetu in v drugih podjetjih so to počeli davno prej. Začeli smo racionalizirati poslovanje, ker sicer ne bi zmogli načrtovanih investicij. Zato smo najprej outsorsali kakih 50 snažilk in snažilcev. Imeli smo tudi 400 vzdrževalcev in pri vzdrževanju je šlo vse narobe, veliko stroškov in veliko izgubljenega časa. Ko se je začela privatizacija, smo vodjem teh vzdrževalnih oddelkov ponudili možnost. Nastala so štiri podjetja, v katerih je bilo vsega 100 zaposlenih, preostale smo prezaposlili ali na mehke načine odpustili. Štirikrat manj vzdrževalcev je opravilo za manj denarja stoodstotno svoje delo. Zatem smo se ukvarjali z neenakomernim prihodom ladij in tovora. Včasih smo morali vojake iz postojnske garnizije prositi za pomoč pri pretovoru. Začeli smo omogočati nekaterim zaposlenim, da so nekatere dejavnosti opravljali z zunanjimi zaposlenimi. Tako kot to počnejo v Hamburgu, Trstu, na Reki in povsod po svetu. To se je izkazalo za zelo dobro. Z leti pa je ušlo malce izpod nadzora.«

Očitno je, da sama država deklarativno sicer nasprotuje prekarnosti, a hkrati je sama njen prav tako velik generator. Ob prekarnih zaposlitvah v javnem sektorju in državnih podjetjih, ki trajajo že več let, se človek povpraša o učinkovitosti inšpektorjev, kadar gre za državne institucije. Koliko gre pravzaprav tu za navzkrižje interesov?

Oglejte si zapis in videoprispevek RTVSLO z naslovom Luka Koper v državni lasti, delavci v zasebni iz 3. avgusta 2011!!!, torej kar izpred šestih let, in presodite o tej učinkovitosti sami. https://www.rtvslo.si/gospodarstvo/luka-koper-v-drzavni-lasti-delavci-v-zasebni/263333

SKLEP

Zakaj je torej država popolnoma neuspešna pri reševanju problemov prekarnih luških delavcev, samozaposlenih v kulturi, profesorjev, zdravstvenih in znanstvenih delavcev? Igor Samobor pravi tako: »Problem pa je, da je kapitalu prilagojen ves sistem in da iz sistema izpade vse, kar ne ustvarja neposrednega dobička.« Pa ti delavci res ne prinašajo dobička? In kdo bo torej nadzoroval državo, ki se, kot je občutiti, po hitrem postopku tudi sama levi v sodobno korporacijo?

Odgovore na ta vprašanja bom iskala v naslednjih kolumnah.

BOŽIČNICA, KI JE NIKOLI NI BILO

V ISKANJU IZGUBLJENE CELOTE

Alenka Sottler

Ustvarjanje je velik kaos. Barve, črte, packe, težko je najti kaj, na kar bi se lahko oprl. Le počasi, z opazovanjem, z razmišljanjem, številnimi neuspelimi, tudi večletnimi poskusi in skicami ti uspe izluščiti red, načrt, vzorec in gradivo preoblikovati v oprijemljivo celoto z ritmom, harmonijo, ravnotežjem in pravimi proporci. Na koncu morajo vsi elementi sodelovati in se podpirati, da se vse skupaj sestavi v celoto. V njej ima vsak najmanjši delec pomembno nalogo in prispeva, da se kaos spremeni v umetnino. Umetniško ustvarjanje nas uči gledati na življenje celovito, holistično. Vedno je treba razmišljati o celoti, o tem, kar velja za vse, o tem, kako graditi, vse od najmanjših pa do največjih delcev, ki se povežejo v smiselno in harmonično enovitost. Ko se ta sestavi, jo prepoznamo kot nekaj lepega ali presežnega, pa naj bo to umetnina ali v smiselno celoto urejena in vodena družba. Humanistične vede in umetnost, ki sta jim lastna celovito gledanje na svet in iskanje tistega presežnega skupnega dobrega, so danes kot zlato, potopljeno na dno družbenega čebra, polnega blatne vode.

Izločila sem dva za prekarne delavce in hkrati celotno družbo pomembna dogodka v preteklem letu. Enega črnega, negativnega, in drugega belega, pozivnega. A že med mojim pisanjem je prišlo do hitrega in dramatičnega preobrata, da je bil potreben dodaten komentar. Dogodka na videz nista povezana, a vsak zase in tudi oba hkrati govorita o razpokah in izgubljeni celovitosti naše družbe.

22. NOVEMBER, ČRNI DAN ZA SAMOZAPOSLENE

KRPANJE DISPROPORCEV

Lansko leto si bomo samozaposleni zapomnili po še eni meji med državljani Slovenije, ki bi jo poslanici lahko odpravili, pa je niso. Zgodil se je črni 22. november 2017. Takrat je državni zbor zavrnil pobudo, po kateri naj bi Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) samozaposlenim začel izplačevati bolniško nadomestilo s 15. in ne šele 31. dnem bolniške odsotnosti. Če smo doslej verjeli, da je neizplačevanje bolniškega nadomestila prvi mesec in še približno tretjino drugega ob enakem vplačevanju za zdravstvene pravice samozaposlenih le žalostna anomalija sistema, pa imamo zdaj črno na belem, da to ni tako. To mejo med državljani sta postavili država in večina njenih trenutnih poslancev, ki so glasovali proti takrat, ko so imeli priložnost glasovati za popravo krivice in prispevati k večji socialni varnosti, pravičnosti in enakopravnosti med državljani.

TERJANJE RAVNOTEŽJA

Za enake mesečne prispevke, enake pravice! Gre za temeljno človekovo pravico in o tem se sploh ne bi smelo razpravljati. So za nesprejem amandmaja krivi nezadostna informiranost poslancev, slabo pripravljeni izračuni in projekcije, pomanjkanje občutka za solidarnost, kratkoročno razmišljanje, nerazumevanje pomena tega predloga ali občutek, da strah pred tem odpira vrata še večjemu samozaposlovanju, tega ne vem. Vem le, da so poslanci večinsko glasovali proti amandmaju in svoje glasovanje med drugim takole utemeljili:

»Glede na omejena sredstva za obvezno zdravstveno zavarovanje bi to posledično pomenilo, da bi se morale bistveno krčiti zdravstvene storitve, ki so pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, bodisi njihov obseg bodisi vrste (na primer opustitev uvedbe novih zdravstvenih storitev ali metod zdravljenja, novih zdravil, novih medicinskih pripomočkov).«

Glej: http://hudo.com/si/2017/11/09/vlada-ne-podpira-predloga-levice-glede-kritja-bolniskih-nadomestil-za-samozaposlene/

Me je pa vseeno ganilo, da so poslanci Levice vložili dopolnilo za samozaposlene. Vsaj za hip se je zdelo, da vendarle nekdo misli tudi na nas. Da gre končno za poravnavo neke globoke nepravičnosti. Da nas morda sistem vendarle ni povsem spregledal. Da nekdo razume, kaj se dogaja s samozaposlenimi vsaj takrat, ko zbolijo. Plačano bolniško odsotnost bi tako ali tako pridobili zgolj tisti samozaposleni, ki ne zaposlujejo delavcev, ki bi jih lahko nadomeščali med boleznijo. Sprva je bil predlog, da se izplačuje bolniško nadomestila celo od 4. dneva bolezni, pozneje pa, kakor kažejo objave v časopisih, se je kdove zakaj to obdobje podaljšalo, in sicer na od 15. dneva bolniške dalje, a kljub vsemu je bil predlog korak naprej.

V prispevkih spletnega medija za neodvisno novinarstvo Pod črto najdem naslednje podatke: V Sloveniji se atipične oblike dela, kot so samostojno podjetništvo, agencijsko delo, študentsko delo, v nekaterih primerih tudi delo za določen čas, povečujejo. Trenutno je med vsemi zaposlitvami v Sloveniji 41 odstotkov atipičnih. Takšno delo pa delavcu ne zagotavlja enakega socialnega in ekonomskega varstva kot delo za nedoločen čas: skoraj četrtina samostojnih podjetnikov v Sloveniji živi pod pragom tveganja revščine. Podatek Statističnega urada Republike Slovenije (SURS) govori, da je bila leta 2016 skoraj četrtina (23 odstotkov) samostojnih podjetnikov pod pragom tveganja revščine. Odstotek revnih samozaposlenih je celo primerljiv z odstotkom revnega delovno neaktivnega prebivalstva. Izmed delovno neaktivnih Slovencev je revnih 26,3 odstotka. Med mladimi pa je ta odstotek sploh najvišji v Evropi: skoraj 76 odstotkov mladih Slovencev dela v atipični obliki zaposlitve. https://podcrto.si/prekarno-delo-skodljivo-za-delavce-in-postene-delodajalce/

Naj opozorim, da je med samozaposlenimi kar 60 odstotkov žensk. Z njimi je neposredno povezana usoda njihovih otrok, če sploh tvegajo materinstvo. Sploh kdo pomisli na kar pogost primer, ko otroci samozaposlenih mam zbolijo dva- ali večkrat v letu? Izguba več mesečnih dohodkov je grozeča bližnjica samozaposlenih na družbeno dno. Na tak primer ne bi pomislila, če ga ne bi izkusila. Ko sem zbolela za le po tri tedne, mi ni pripadlo bolniško nadomestilo niti za en dan. Visoko izobražene znanke v prevajalskem poklicu mi pripovedujejo težke zgodbe. Prevajajo brez predaha, bolne, z vročino, z angino ali gripo in še čim hujšim … Če dela ne opravijo, ni že tako nizkega honorarja, brez njega pa ni plačane najemnine za stanovanje, položnic, grozi izklop interneta, nujnega za opravljanje tega dela. Obišče me kolega s statusom samostojnega podjetnika z diagnozo raka, ki si po operaciji ni mogel vzeti niti dneva za bolniško. Tik pred novim letom opravi glavnino svojih poslov, nikogar ni, ki bi ga lahko nadomestil. Če v novoletnem času ne bo zaslužil za vse leto, bo moral svoj s. p. zapreti. Ogroženi bosta mesečno plačevanje vseh prispevkov v državno blagajno in preživetje dveh majhnih otrok. Zanj bolniškega počitka ni.

Za samozaposlene pravijo, da so zaposlovalci in da si morajo zato prispevke prvih 31 delovnih dni plačevati sami, pozabljajo pa tudi, da so hkrati delavci, ki bi jim moral že prvi mesec bolezni bolniško nadomestilo plačati Zavod za zdravstveno zavarovanje. Na to je opozoril v svoji kolumni Samo Rugelj. V njej ugotavlja, da država priznava samozaposlenim samo tiste dolžnosti, ki jih imajo kot zaposlovalci, ne priznava pa jim pravic, ki jim pripadajo kot delavcem.

https://siol.net/siol-plus/kolumne/naj-samozaposlenim-bolnisko-krije-drzava-451657

Gre tu za kršenje osnovnih pravic, se sprašujem tudi sama. A o tem bodo imeli zadnjo besedo pravniki.

Nadaljuj na blogu SKOZI OČI PREKARIATA:

http://www.spehnakruhu.com/podpora/v-iskanju-izgubljene-celote

SUZANA ŠVENT

SIMULTANI KONTRAST

Poležavanje na postelji in prebiranje članka o delu bi lahko tokrat poimenovala tudi simultani kontrast. Ta je v slikarstvu zelo pomemben, saj opredeljuje soodvisnost med barvama. Takisto je najbrž moj počitek vplival na dojemanje dela, ki se je izvajalo v sosednji sobi. Odnos akademske slikarke, ki počiva in bere Delov intervju z Anno Kirah, v drugi sobi pa doktor etnologije in kulturne antropologije piše svoj novi znanstveni članek, je tokratni povod za kratek razmislek o družboslovcih in gospodarstvu, temi, ki se skriva pod naslovom intervjuja »Recept za uspeh: analizirajte svoje nekupce!«*

Družboslovci, humanisti, umetniki so družbi v breme! To je prepričanje, ki se ga kar malo bojim in ga premnogokrat zaznavam v pogovoru z znanci, žal pa bi koga s takšnim pogledom našla tudi med svojimi prijatelji. Aplikativno znanje, ki se ga da bojda meriti s številkami, je tisto pravo merilo, ki zares šteje, me preprečujejo. Tukaj se strinjam z Anno, da se vse prevečkrat pozablja na dejstvo, kako je mogoče vse podatke, tako kvalitativne kot kvantitativne, zlohotno interpretirati in manipulirati že z vprašanji na vprašalniku – če postavimo »napačno« vprašanje, dobimo »napačen« odgovor.

Lahko bi naredili preprost preizkus in bi direktoricam in direktorjem slovenskih podjetij zastavili vprašanje, ali v svojem kolektivu zaposlujejo antropologinje in antropologe. Po statistični obdelavi podatkov bi verjetno prevladal odgovor, da jih praviloma ne, vsaj ne na način, da bi opravljali takšno delo, ki bi bilo povezano z njihovo formalno izobrazbo. Tako bi lahko sklepali, da jih za uspešno delovanje svojega podjetja ne potrebujejo.

Pa vendar Anna Kirah, tudi sama antropologinja in psihologinja, poudarja: »Mislim, da ima lahko korist od družboslovca vsak, ki dela z ljudmi. Antropologi lahko delajo v kadrovskem oddelku, marketingu, prodaji … ko sem delala v Microsoftu, so si me izposojali različni oddelki: od raziskovanja, razvoja do marketinga in prodaje. Vrednost raznovrstnega mišljenja in razmišljanja je pomembna za vsak del organizacije.«

S ponosom lahko zapišem, da zgoraj izpostavljeni citat povsem drži! Klemen ima v najinem mini družinskem podjetju skoraj nezamenljivo vlogo. Široko znanje mu omogoča, da se z najinimi rednimi poslovnimi partnerji ali s priložnostnimi kupci zaplete v sproščen, zabaven in zanimiv pogovor, ob tem pa jim zna tudi prisluhniti. Ko namreč beseda nanese na najine Unikatne čokoladne lizike, mu uspe izluščiti predloge in želje kupcev, ki jih nato implementirava v nadaljnjem razvoju izdelka. Tako sva na primer uresničila ideje o darilni embalaži, čokoladnih medaljah, naravnem barvilu iz zelenega čaja … Je kreativna misel večine objav na najini strani na Facebooku. Veliko se pogovarjava o nadaljnjih poslovnih korakih, pri čemer je vedno zelo zahteven sogovornik, ki terja tehten premislek pred vsakim novim podvigom. Zato tako težko razumem, zakaj se ljudje bojijo izobraženega kadra družboslovne/humanistične provenience?! Da so prekvalificirani in da jim manjka delovnih izkušenj, jih zavračajo. Ne vem pa, ali se tisti, ki o tem odločajo, počutijo ogrožene in zato raje poskrbijo, da do konca svojih dni ostajajo prvi na vasi, ali resnično ne prepoznajo njihove dodane vrednosti za svojo poslovno vizijo.

*http://svetkapitala.delo.si/ikonomija/recept-za-uspeh-analizirajte-svoje-nekupce-3516

*Akademska slikarka Suzana Švent, nekoč mladinska državna prvakinja v šahu, je diplomirala na ljubljanski akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Samostojno in skupinsko je razstavljala vse od Murske Sobote do Nove Gorice, sodelovala pa je tudi na več likovnih kolonijah tako doma kot v tujini. Živi in ustvarja v Ljubljani.

Alenka Sottler

KDO BO ZLATA PTIČKA

Medtem ko se ves FB sonči na fotografijah plaž, uživa v sončnih zahodih, lesketu kamenčkov ob morju in prepeva Barčica po morju plava, nekdo misli samo in le na denar. Kako ga izčrpati iz dopustniško razigranih in poletno uspavanih prebivalcev Slovenije. Naj bo dež ali huda vročina, v Mostah vztrajno vrtajo in kopljejo stroji. Poleg številnih supermarketov bomo tu dobili še en Fidel in še en Enteršpar. Po radiu smo izvedeli tudi, da potekajo priprave za dograditev Tupernove na Rudniku. Ti trgovinski organizmi bodo dopolnili zbirko neštetih supermarketov, ki v tem trenutku legalno osvajajo Slovenijo in okupirajo njena za trgovino strateška ozemlja.

Ja, legalno okupirajo! Nekoč sem imela priložnost videti in prelistati interni sveti gral ene od petih največjih svetovnih korporacij. Velika, debela in v trdne platnice vezana knjiga je bila okrašena s simboli kooperacije in predpisanimi barvami znamke. Pravila za upravljanje, vodenje in protokole v njej spominjajo na zapis vojaške doktrine. Poglavja opisujejo strategije in taktike ter dajejo napotke za upravljanje podjetja v kriznih situacijah, vsak korak pa je predviden in načrtovan. Že drobna pritožba v pismih bralcev je vzeta kot napad na korporativno družbo in obrambni mehanizem tega sodobnega »organizma« se sproži – kot pri mravljah, če kdo dregne v mravljišče.

Breskve so zrele, omamno sočne, sladke, na morju prijetno hladi mistral. »O, le naprej, o, le naprej, dokler je še vetra kej,« se razlega po obali.

Supermarket kljub vročini raste s silovitostjo tujerodne invazivne rastline. Zjutraj je na nedokončanem gradbišču že zapičena tabla z napisom Odprto od 8h do 21h. Primerjati osvajanja Slovenije z ekonomsko okupacijo se mi zdi ustrezno, saj gre za vojno med trgovinskimi centri za zavzemanje ozemlja. To omogočamo sami s tem, da trgovinskim centrom prodajamo zemljišča. Ozemlja je v vojni treba zavzeti z vojaško silo, mi pa se damo za enkratno plačilo okupirati kar sami in legalno omogočimo kupcu večno črpanje denarja iz žepov tukajšnjih prebivalcev.

 

NESKONČNO ČRPALIŠČE

Neskončno črpanje, to je sveti gral današnje ekonomije. Naj denar teče, vsako uro, minuto, danes, jutri čez mesec, skozi vse leto, desetletja in desetletja … hitro, hitreje. Vsaka zamujena minuta pri blagajni ovira učinkovito črpanje. Ko se orjaški pogon vzpostavi, se vrti sam od sebe. Le enkrat plačaj, postavi trgovino in ta neverjetni sesalec bo sesal denar iz naših krajev in žepov za večno.

Na morju je bonaca, mi plavamo, delamo jogo, postavljamo šotore v Medulinu in pojemo;

Barčica po morju plava,
jadra se razpenjajo.
http://www.mojvideo.com/video-barcica-po-morju-plava/675b6d7a322a1c06b4d7

Nekdo pa dela, se odreka in noče pojesti kolačka marshmallow.* Če ne verjamete, da mislijo na vas tudi v najhujši vročini, preberite razpis:

FIDLOV KREATIVNI IZZIV

Xebsi, zavod za digitalno odličnost v sodelovanju s Fidlom Slovenija organizira Fidlov Kreativni izziv za mlade od 18. do 30. leta. Iščejo najboljše rešitve izziva, kako družine z otroki prek aktivnosti na spletu pripeljati v fizično trgovino, da postanejo in ostanejo Fidlovi kupci. Prijave so mogoče do 31. avgusta na:

 http://websi.si/lidlov-kreativni-izziv

Mladi slovenski volički s svojo vpreženo kreativnostjo v Fidlov voz se bodo kar sami domislili, kako za druge voziti naše razvajene kupce na kup. Pa ne vseh, le družine z malimi otroki, ki najobilneje mečejo denar v vedno lačen gobec trgovinskih gigantov.

Poletje v Istri, potovanja po daljnih deželah … »O, le naprej, o, le naprej,
do brezkončnih krajev mej.«

Supermarketi medtem rastejo pod vsakim večjim blokom, pod stolpnicami in v naseljih. Da bi ljudje iz stolpnice kar padli v Enteršpar, kot bo to na primer na Litijski cesti.

Premišljujem. Ko zemljišča vsaj ne bi prodali in bi ga dali v dolgoročni namen, kakor menda delajo Hrvati. Bi čez čas prišel nazaj v roke tukajšnjih prebivalcev in še rento bi imeli.

Lahko pa bi si predstavljali, da so ti supermarketi nekaj takega kot zastrupljeni vodnjaki. Iz njih enostavno ne smeš piti vode. Kot da ne obstajajo. Potem bi bili prisiljeni razviti ali obuditi druge oblike prehranjevanja.

Ali pa bi se npr. odločili in sporočili vsem supermarketom, da smo zmagovalca že izbrali in osvajanje ozemelj nima smisla.

 Morda pa bi preprosto začeli hoditi le v edinega izbranega in vsi drugi bodo morali priznati poraz.

MI SMO SVOJ KOLAČEK MARSHMALLOW ŽE POJEDLI

V Sloveniji se zavedamo, da v tem svetu ni nič zastonj. Zabava nas naivnost beguncev, ki mislijo, da se jima bosta na Zahodu cedila med in mleko, le doseči ga morajo. In kako brez pameti so bili šele Indijanci, ki so za ničvredna zrcalca menjali zlato in umetnine neverjetne vrednosti ter z vero v dobronamernost prišlekov zapravili vso svojo veličastno posest v Ameriki.

Na Zahodu je vsem jasno, da zmaga tisti, ki se odreče in ne poje takoj sladice, imenovane marshmallow, ampak zna lepo počakati in potem je nagrajen z dvema kolačkoma marshmallow. Tako so jih podučili znanstveniki s slavnim eksperimentom marshmallow.*

Ampak mi smo svoj kolaček marshmallow takoj pojedli in smo zdaj na počitnicah.

Na koncu bitke megamarketov na prostoru Slovenije bo nekdo pobral vse »Winner takes  all«, pravijo korporativni strategi.

Uganete, kdo bo zlata ptička?

Zapuščeni nakupovalni centri v Ameriki

*https://en.wikipedia.org/wiki/Stanford_marshmallow_experiment

KULT SLOVENSKE MATERE USMILJENKE

ALENKA SOTTLER

Alenka Sottler: V templju Venerinega telesa

V Sloveniji najlepše uspeva kult slovenske matere usmiljenke. To pomeni, da večina v ženskah ne vidi enakopravnih zrelih posameznic, ki imajo pravico do enake obravnave in zdrave ljubezni do sebe, ampak od njih patološko pričakuje, da so dobre in čuteče usmiljenke, odpovedujoče se in samožrtvujoče posameznice, ki se kar naprej odpovedujejo v skupno dobro tudi takrat, ko ne gre več za otroke, ampak so v dialogu z »odraslim« občestvom.

Dokazi:

Danes v časopisu spet preberem obtožujoče pisanje o dr. Čebašek Travnikovi, ker si je drznila zahtevati plačo, primerljivo s pretežno večino moških, ki prejemajo tako visoke plače že ves čas, a se to večini zdi sprejemljivo in normalno. Po njej udrihajo moški in ženske brez vsakega prizanašanja. Razprave in odmevi o tem, kako je mogoče, da je zahtevala »previsoko« plačo, kar nočejo in nočejo izginiti iz medijev, medtem ko enako ali bolje  plačani moški posamezniki nikogar ne zanimajo. Nihče niti ne pomisli, da si doktor Čebaškova glede na kvalitete, ki jih ima, takšno plačo povsem zasluži ali pa bo celo premalo plačana za tako zahtevno delo. Bolj kot vsebina, je v ospredju vprašanje spola; kako si ženska drzne zahtevati tako veliko?

Tisti hip, ko je Tina Maze za svoje delo zahtevala ustrezno plačilo, je bilo ljubezenske ga razmerja med njo in publiko konec. Kot da so vsi njeni uspehi naenkrat ničvredni. Tina je čez noč padla v nemilost, saj, namesto da bi skrbela in se žrtvovala za skupno dobro vseh, egoistično zahteva nagrado le zase in se obnaša kot »hudobna mačeha«. Le kaj ji je bilo tega treba? Zdi se, da je prijazna in optimistična Ilka pravi obliž za po simbiozi hrepeneče množice in novinarjih kar tekmujejo v tem, da kot kvaliteto izpostavljajo in z javnim odobravanjem nagrajujejo Ilkine najbolj »materinske« lastnosti, kot so skromnost, delavnost, prijaznost, nezahtevnost … ipd., medtem ko prezrejo one druge, odrasle, iz sebičnosti (beri: ljubezni do samega sebe) izvirajoče lastnosti.

 Če pogledamo kakšno leto v preteklost, se lahko spomnimo, s kakšno silovitostjo so se lotili Alenke Bratušek, ker si je drznila  poseči po visokem položaju. Napadi nanjo so, to lahko z gotovostjo trdim, presegli vsako mejo dobrega okusa. Vsi mediji in oba spola so kar tekmovali, kdo se je bolj zgražal nad njenim ravnanjem. Pa ne samo nanjo, spomnite se kako je popolnoma izginila iz javnosti Katarina Kresal in še mnoge druge. Res, zdelo se je, da  Alenka nima ravno veliko kvalifikacij za službo v Evropskem parlamentu, a kaj se zgodi, ko pod drobnogled postavimo moške politike, vas vprašam? Koliko politikov,  poslancev ali direktorjev se vam zdi dovolj kvalificiranih za tovrstne vodilne vloge. Gorje ženskam, ki posežejo po vodilnih položajih. Tja jim navadno dovolimo priti le v času krize, ko denarja zmanjka in je treba narediti red in delati napol zastonj! Povečano število žensk v našem parlamentu vsaj delno lahko pripišemo dejstvu, da so se moški že začeli umikati iz zahtevnih, ne dovolj nagrajevanih mest v politiki. Brez denarja ni muzike, tako moški. Tu se zdi zdrava moška sebičnost povsem legitimna.

Pred leti se je Slovenija javno pohvalila z tem, da je ena redkih držav, ki je uvedla načelo pozitivne diskriminacije v svoje zakone na področju kmetijstva. Kaj to pomeni? Kljub temu, da so pri nas ženske v večini, se pri kmetijskih gospodarstvih to dejstvo v praksi pri nas ne odraža. Vse relevantne študije so pokazale, da so ženske boljše voditeljice kmetij, so bolj skrbne, delovne, podjetne in malokdaj pripeljejo kmetijo na »kant«. A pri nas je za gospodarja kmetije po pravilu izbran moški posameznik. Običaj je, da kmetijo dobi moški in le, ko ni druge izbire, je na to mesto imenovana ženska posameznica.

Zavedajoč se tega dejstva, se je država odločila za politiko tako imenovanega in v svetu priznanega načela pozitivne diskriminacije. To je naredila tako, da je vlogam za dodelitev sredstev za investicije za kmetijska gospodarstva, dodala dve dodatni točki, če je bila prosilka zanje ženska gospodarica kmetije. V praksi je to pomenilo stimulacijo ostarelim kmetom, da vodenje kmetijskih gospodarstev zaupajo tudi ženskam. Ta pozitivna stimulacija je bila uzakonjena in je veljala  vse do leta 2014. Toda med novimi ukrepi, sprejetimi za programsko obdobje 2015 do 2020, je ni več. Pritisk kmečkih stanovskih organizacij in drugih »pretežno moških« lobijev je bil tako močan, da se tega načela ni dalo s konsenzom uveljaviti v praksi. Eden glavnih nasprotnikov uveljavitve tega načela in zaslužen, da so ga odstranili, je bil za to dejstvo pošteno nagrajen. Danes  je poslanec v Bruslju, pa sami uganite, kateri.

Naj sklenem. Vsaka družba projicira v  ženske tiste lastnosti, ki jih po svojem prepričanju najbolj potrebuje. Kaj nam zgoraj navedeni primeri sporočajo ženskam?  Da naša družba ne potrebuje samostojnih, samouresničujočih se posameznic, temveč na ženske naslavlja otroške potrebe te le navidezno odrasle družbe. Da od njih zahteva in nagrajuje samo materinske lastnosti, kot so usmiljenje, odrekanje, odtrgovanje od ust, odpoved v skupno dobro in samožrtvovanje. To so vse tiste lastnosti, ki jih ženska ima in razvije kot mati, ki skrbi za svoje potomce, le da te lastnosti od nje pričakuje »odrasla« družba.  Tiste ženske pa, ki od družbe zahtevajo zrel in odrasel dialog, plačajo visoko ceno, obsojanje in javni linč.

Še vedno ali pa čedalje bolj!?

---

JOYCE IN TOM BARNABY

ALENKA SOTTLER

Ali kdaj gledate  detektiva in višjega inšpektorja Toma Barnabya in njegove UMORE NA PODEŽELJU?

Ker Angleži že dolgo prakticirajo kapitalizem, si lahko skozi to nadaljevanko v praksi natančno ogledamo sistem, ki smo ga uvozili v Slovenijo. Inšpektor Barnaby je poročen mož, oče in odgovoren član družbe. Hodi v službo, ki mu vzame večino časa, in neredko mu v glavi ostaja službeni problem še dolgo po vrnitvi domov. Ko najde rešitev, ga družinske obveznosti ne ustavijo, da ne bi v času, namenjenem družini, odhitel v službo in preprečil umor. Če je Tom popolnoma posvečen svojemu službenemu delu, kdo potem skrbi za dom in vsaj občasno za odraslo hči Cully? To je inšpektorjeva žena Joyce.

In kaj cele dneve počne Joyce? Joyce ni v službi. Večino čas kuha in si ogleduje kataloge turističnih agencij. Planira dopust, spodbuja Cully pri igralski karieri, hodi k slikarskemu krožku in k pevskih vajam, se ukvarja z dobrodelnimi dejavnostmi, občasno prispeva k uspehu lokalnih prirediteve in predvsem skrbi za dom, kuhanje in sveže inšpektorjeve srajce.

To, vidite je bil sistem, ki smo ga uvozili, a z neko pomembno razliko. S prihodom kapitalizma  slovenske ženske niso ostale doma, da bi skrbele izključno za dom in moževe srajce, zbirale kataloge in planirale počitnice, vzgajale otroke in z njimi pisale šolske naloge, ampak so svojo socialistično službo prenesle v kapitalizem. Le da sedaj to ni bila več socialistična služba od 6 do 14h, ki je dopuščala nekaj  družinskega življenja.

Danes se službeni čas izračunava po znanstveno določenih parametrih, tako da ugrabi človekov najbolj produktiven čas in ga dobesedno izžame. Ko pride danes človek enkrat po 17. uri v temi domov, je le še izpraznjena jajčna lupina. Vsebino je že posrkal sistem. Ko torej naša zaposlena žena, ki je sistemu že dala vso svojo energijo, pride domov, se sreča z nalogami tiste vrste, ki jih v Umorih na podeželju sicer opravlja Joyce. Le da se sedaj od nje zahteva dvojno; služba in popolna skrb za Tome Barnabye, za otroke in dom hkrati!

Pred časom so na televiziji z uspehom vrteli dokumentarec o ženskah pravicah od preteklosti vse do danes, ki pa se je ustavil pred bližnjo sedanjostjo, žal. Ker bi moral povedati, da današnje žene in matere in z njimi vred pa naši otroci, plačujejo veliko previsoko ceno sistemu, kot ga imamo.

Kdaj bo kdo od naših Tomov Barnabyev v parlamentu spregovoril tudi o tej temi in od blizu pogledal na prevelika bremena, ki jih našim ženskam nalagajo in nalagajo in nalagajo in nalagajo?  

* https://en.wikipedia.org/wiki/List_of_Midsomer_Murders_characters

---